Na Osrednji mariborski tržnici danes prvič poteka Dan buč, namenjen lokalni pridelavi, strokovnemu znanju in jesenskim okusom. Posebno pozornost namenjajo tudi bučam velikankam.
Jesen na Mariborskih tržnicah je danes dobila novo vsebino. Na Osrednji mariborski tržnici namreč danes prvič poteka Dan buč.
Dogodek se je začel ob 9. uri, pripravljajo pa ga Mestne nepremičnine, ki upravljajo Mariborske tržnice, KGZS - Zavod Maribor in Združenje pridelovalcev vrtnin Maribor.
Z dogodkom želijo obiskovalcem približati pridelavo buč, predstaviti delo lokalnih pridelovalcev ter spodbuditi zanimanje za lokalno in sezonsko pridelano hrano.
Buče velikanke niso kar običajne buče
Pomemben del dogajanja je namenjen predavanju in praktičnemu svetovanju o pridelavi buč in bučevk, tudi v luči vse zahtevnejših vremenskih razmer. Posebno pozornost namenjajo bučam velikankam.
O njihovi pridelavi obiskovalcem svetujeta Miša Pušenjak, specialistka za zelenjadarstvo pri KGZS – Zavodu Maribor, in Boštjan Kristan, pridelovalec buč velikank, ki se je letos udeležil tudi tekmovanja za najtežjo bučo v Mozirju.
Pušenjak je pojasnila, da za vzgojo velikanke ni dovolj katerakoli buča.
»Buče velikanke - to so pač ena posebna vrsta buč, to ni vsaka buča, ti ne moreš vzgojiti velikanko, moraš že pravo sorto imeti.«
Letošnje razmere jim po njenih besedah niso bile najbolj naklonjene. Omenila je tudi tekmovanje v Mozirju, ki je potekalo prejšnji konec tedna.
»Letos so bile buče lažje od lanskega leta, recimo v Mozirju, ko je bilo zdaj prejšnji teden, prejšnji vikend, to tekmovanje, ker ni bilo idealno leto za buče, to lahko rečem.«
»Nekega tržnega pomena nimajo«
Buče velikanke po besedah Pušenjak nimajo posebnega tržnega pomena. Njihova vloga je drugačna.
»Nekega tržnega pomena nimajo buče velikanke, imajo pač tak, zabavni pomen.«
Prav zabava je tudi eden od elementov današnjega dogajanja. Obiskovalci lahko ugibajo, koliko tehta razstavljena buča velikanka.
Po predavanjih jo bodo stehtali, zato so na prizorišču pripravili tehtnico. Tisti, ki se bo dejanski teži najbolj približal, bo prejel manjšo nagrado.
Pušenjak je povedala, da zmagovalca čakata skodelica, ki jo podarjajo občina oziroma tržnice, in Amelgerol, sredstvo, ki ga sama priporoča pri pridelavi.
»To je bolj igra, zabavna igra za to, da se nekaj dogaja.«
Spomnila je, da so ob dogodku, posvečenem paradižniku, pripravili degustacijo, na kateri so obiskovalci paradižnike pokušali in ocenjevali. Tokrat so se odločili za ugibanje teže.
V Mariboru prvič
Na vprašanje o dosedanjem mariborskem rekordu pri bučah velikankah je Pušenjak odgovorila preprosto: »V Mariboru je to prvič.«
Ob tem je spregovorila tudi o težah buč velikank drugod. Za Mozirje je med pogovorom omenila težo okoli 700 oziroma 800 kilogramov, pri čemer natančne številke ni navedla. Povedala je tudi, da so bile v Nemčiji največje buče težke okoli 800 ali 900 kilogramov.
Po njenih besedah imajo tam tekmovanja za najtežjo bučo že dolgo tradicijo.
Pri doma vzgojenih bučah previdnost ni odveč
Pušenjak je ob bučah opozorila še na nekaj, česar marsikdo morda ne ve. Ko ljudje iz velikank poberejo semena za naslednjo sezono, je pomembno vedeti, da se buče zelo rade križajo.
Pojasnila je, da niso nujno vse buče primerne za uživanje.
»Se pravi, je treba vsako bučo, za katero nisi kupil semena, pa da nisi siguren, da se ni skrižala, najprej na jeziku probati, in to spodaj na dnu jezika, ne na vrhu jezika.«
Če ima buča trpek oziroma grenak okus, je po njenih besedah ne smemo jesti. Opozorila je, da lahko povzroči prebavne težave, med njimi močno drisko, bruhanje ali slabost.
Pri tem je poudarila, da ne želi povzročati panike zaradi besede »strupena«, temveč opozoriti predvsem na previdnost pri križancih, pri katerih ne vemo, s čim so se križali.
Po njenih besedah se lahko buče križajo tudi na razdalji 500 metrov. Opozorila je tudi, da lahko križanje z okrasno bučo vpliva na velikost plodov v naslednjem letu.
Za velikanko je potrebnega veliko dela
Vzgoja ogromne buče zahteva precej več dela, kot bi si morda predstavljali. »Te buče so namenjene res zabavi, veselju, uživanju.«
Kot je pojasnila Pušenjak, imajo pridelovalci z njimi delo vse poletje. Treba jih je senčiti, zalivati, gnojiti in dognojevati. Pod bučo namestijo pesek in prekrivko, da se plod na spodnji strani ne poškoduje.
»To je cela procedura, da tako veliko bučo – ni lahko.«
Več o samem postopku pridelave na dogodku predstavlja Boštjan Kristan, ki se z bučami velikankami ukvarja drugo leto.
Želijo ljudi znova privabiti na tržnico
Dan buč pa ni namenjen samo velikankam. Obiskovalce čakajo tudi degustacija jedi ter lokalno in sezonsko pridelana zelenjava.
Pušenjak je ob tem poudarila pomen neposredne prodaje za kmetije v okolici Maribora.
»Tu na tržnici se poskušamo truditi malo ljudi spraviti spet nazaj na tržnico, ker je ta neposredna prodaja vseh, ne bom rekla samo zelenjave – jaz sem sicer zelenjadar, izredno pomembna za zelo veliko kmetij v okolici Maribora.«
Tržnica je po njenih besedah tudi prostor, kjer lahko pridelovalci najlažje pridejo v neposreden stik s potrošniki.
Letos so pripravili že tri takšne prireditve, Pušenjak pa upa, da jim bo prihodnje leto uspelo dodati še kakšno.
»Da malo spodbudimo, no, to življenje na tržnici.«
Mariborske tržnice želijo s tovrstnimi dogodki razvijati kot prostor, kjer se poleg ponudbe in povpraševanja srečujejo tudi ljudje, znanje in lokalna pridelava.
Neposreden stik s pridelovalci obiskovalcem omogoča, da iz prve roke izvedo, kje in kako je bila hrana pridelana, pridelovalcem pa daje možnost, da svoje znanje, izkušnje in pridelke predstavijo neposredno kupcem.
