Dolgo pred sodobnimi bazeni so Mariborčani osvežitev iskali v Dravi, pri Treh ribnikih in celo na Pohorju. Večina nekdanjih kopališč je izginila, Mariborski otok pa ostaja najstarejše delujoče mestno kopališče.
Ko so v poletnih mesecih temperature narasle, so se Mariborčani nekoč hladili na številnih danes skoraj pozabljenih lokacijah.
Nekatera kopališča so bila namenjena plavanju in druženju, druga predvsem osebni higieni v obdobju, ko številna stanovanja še niso imela kopalnic.
Kopališka ulica je ime dobila po mestnem kopališču
Današnji Ulica škofa Maksimilijana Držečnika in Ulica slovenske osamosvojitve sta se vse do sredine 20. stoletja imenovali Kopališka ulica oziroma Bad Gasse.
Nasproti nekdanje stavbe Večera so konec 19. stoletja odprli Mestno parno kopališče. Imelo je dva bazena, 22 kopalnih kadi, 17 prh in parni oddelek, njegov glavni namen pa je bilo izboljšanje higiene prebivalstva, saj večina Mariborčanov takrat še ni imela lastne kopalnice. Kopališče je delovalo vse do šestdesetih let prejšnjega stoletja.
Parne kopeli so bile ob posameznih dnevih ločeno namenjene moškim ter ženskam in otrokom. Takšne ustanove so bile pomembne še dolgo po drugi svetovni vojni.
Kopališče za delavce in prebivalce Studencev
Eno od mariborskih higienskih kopališč je delovalo tudi v kompleksu TVT Boris Kidrič na Studencih. Uporabljali ga niso le zaposleni v velikem industrijskem podjetju, ampak tudi drugi prebivalci Studencev.
Ob odprtju Pristana leta 1972 je bilo po takratnih podatkih brez kopalnice kar 52 odstotkov mariborskih stanovanj. Tudi Pristan se je zato sprva uradno imenoval sanitarno-higiensko in zimsko športno kopališče ter je imel poleg bazenov še kadi in prhe.
Kopališča so nastajala na obeh bregovih Drave
Drava je bila mrzla in deroča, zato obrečna kopališča pogosto niso delovala dolgo. V drugi polovici 19. stoletja je bilo na desnem bregu blizu nekdanjega lesenega mostu urejeno vojaško kopališče, ki so ga pozneje uporabljali tudi drugi meščani. Na koncu ga je odnesla reka.
Leta 1887 je občina v bližini Studenške brvi na levem bregu uredila Käferjevo kopališče. Delovalo je do začetka okupacije leta 1941, vendar je bilo kopanje od leta 1929 prepovedano, ker so nad njim v Dravo speljali mestno kanalizacijo. Obiskovalcem sta ostala sončenje in prhanje.
Na desnem bregu Drave je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja zaživelo zasebno kopališče Pri Katri. Ponujalo je kopeli, v plitvem delu Drave pa so se obiskovalci lahko tudi kopali. Ob kopališču sta bila okrepčevalnica in gostinska ponudba, avtobusna proga pa je bila podaljšana do tamkajšnje gostilne.
Po odprtju Mariborskega otoka se je pod Koroško cesto razvilo brezplačno kopališče. Ob nedeljah se je tam po poročanju takratnih časopisov zbralo tudi več kot tisoč kopalcev. Obiskovali so ga predvsem tisti, ki niso želeli plačevati vstopnine na Mariborskem otoku ali jim ni bila všeč njegova mondena podoba.
Vzhodno od Vodnega stolpa je delovalo še javno Kristianovo kopališče. Izginilo je po zavezniških bombnih napadih med drugo svetovno vojno. V petdesetih in šestdesetih letih pa so se kopalci še naprej zbirali na neurejenih delih levega brega Drave ob Lentu.
Kopali so se tudi pri Treh ribnikih
Tudi območje Treh ribnikov v Mestnem parku je bilo nekoč povezano s kopanjem, številni Mariborčanki in Mariborčanke imajo na tamkajšnji bazen lepe spomine.
Maja 1907 je izdelal načrte za kopališče ob Treh ribnikih inženir Hans Dirnböck iz Gradca. Njegov načrt je predvideval ločene kopalne dele za moške, ženske in otroke, pritlično kopališko stavbo ter dotok vode prek več večjih in manjših slapov. Razmišljali so tudi o betoniranju dna in sten, s čimer bi preprečili razrast alg.
Projekt je bil takrat daleč najluksuznejši od vseh. Celotni stroški izgradnje kopališča bi znašali približno 120.000 avstro-ogrskih kron, a do uresničitve načrtov ni nikoli prišlo.
Kopališče pod Mariborsko kočo
Posebno kopališče je leta 1930 zaživelo tudi pri Mariborski koči na Pohorju. Po ureditvi vodovoda so zgradili velik bazen za plavalce in neplavalce ter poslopje s kopalnico, umivalnico, pralnico in prostori za sončenje.
Svečano odprtje prvega planinskega kopališča je bilo 13. julija 1930. Dogodek so pospremili maša, glasba, petje in planinska zabava.
Mariborska koča in njena depandansa sta bili med drugo svetovno vojno požgani. Današnja koča, odprta julija 1946, stoji na mestu nekdanje depandanse, kopališče pa se ni ohranilo.
-
Lokalno | 6 komentarjevSte vedeli, da je bilo pod Mariborsko kočo nekoč kopališče?
Kopališče TAM na Teznu
Mariborčani so se nekoč kopali tudi na Teznu. Kopališče so odprli 11. avgusta 1973, le sedem mesecev po začetku gradnje.
Pri izvedbi so imeli pomembno vlogo zaposleni v Tovarni avtomobilov Maribor, ki so prostovoljno delali tudi ob sobotah. Učenci TAM-ovega šolskega centra so skupaj z mentorji opravili okoli 15.000 ur prostovoljnega dela.
Kopališki kompleks je lahko dnevno sprejel več kot tisoč obiskovalcev. Ob garderobnem objektu so bili trije montažni aluminijasti bazeni – 50-metrski olimpijski bazen, bazen za neplavalce in otroški bazen, oblikovan po zaščitnem znaku tovarne TAM. Vstopnina je bila nizka, zaposleni v TAM pa so ob predložitvi tovarniške izkaznice plačali še manj.
Na kopališču so izvajali plavalne tečaje, šole plavanja za vojake in treninge plavalnega kluba Branik. Zaradi dotrajanosti in propadanja so ga leta 2006 dokončno zaprli, leta 2012 pa so kopališke objekte in bazene porušili ter zasuli.
Mariborski otok vztraja že od leta 1930
Najbolj znano in najstarejše še delujoče mariborsko mestno kopališče je Mariborski otok. Korenine kopališča na Mariborskem otoku segajo v leto 1930. Otvoritev, ki je bila 15. junija, je obiskalo več kot 10.000 obiskovalcev.
Takrat je kopališče veljalo za eno najlepših v vzhodni Sloveniji. Zaradi neposredne bližine mestnemu središču in objektov, umeščenih v naravo, je privabljalo ogromno kopalcev. Te je privabila tudi velika desetmetrska skakalnica.
Otvoritveno slovesnost je spremljala zabava in športna tekmovanja. Med vsemi dogodki je največ zanimanja vzbudil vaterpolo, ki je bil takrat za številne Mariborčanke in Mariborčane še povsem neznan šport.
Zanimivo je, da se je ime Mariborski otok začelo uporabljati šele v letu odprtja kopališča. Pred tem je bil otok znan kot Felberjev otok. Ime je nosil po Andreju Felberju in njegovi ženi Ani Mariji, ki sta otok leta 1748 odkupila od Henrika Adama grofa Brandisa.
Že v prvem letu delovanja je kopališče doživelo izjemen obisk. Leta 1930 ga je obiskalo približno 71.000 ljudi.
Za vstop na kopališče so morali odrasli obiskovalci odšteti tri dinarje, otroci pa polovico tega zneska. Ker so bile cene za številne prebivalce previsoke, so jih že v drugi sezoni občutno znižali. Vstopnina je tako znašala en dinar za odrasle in pol dinarja za otroke do desetega leta starosti.
