Ali veste, da Maji še niso resnično izumrli, kot velja splošno prepričanje. Nasprotno, ročno so izdelali modne izdelke, ki jih lahko kupimo kar v središču Maribora v trgovskem centru City.

Pripeljala jih je čudovita Mehičanka Flor de Liz Chavez Azuara, ki mi je z možem Markom Pehantom naravnost polepšala do takrat nekoliko naporen dan. Namreč če kdo, znata slovensko-mehiška zakonca resnično razvajati: začelo se je s toplim nasmeškom, končalo s prijetno dogodivščino. Ter s pisano zapestnico in volnenim šalom. Medtem ko sta mi pripovedovala različne zgodbe, ki se skrivajo za ponujenimi izdelki, in dogodivščine, ki sta jih doživela, sta me odela v pristen srebrn nakit, ki so ga izdelale roke Majev, in mi tako omogočila vstop v njihovo čutno in bogato eksistenco.

Prav vse, kar je lahko v Mehikanki zajelo moje oko, je bilo izdelano ročno in z dobrim namenom. Znamka Angelozano namreč vključuje majevske tkanine in s principom pravične trgovine skrbi za skupnost. »Plačajo jim pošteno. Ti ljudje imajo več kot 40 let izkušenj v izdelovanju takšnih torb. So resnični eksperti. Vsaka vezenina je drugačna, unikatna in ročno izdelana oziroma poslikana. Samo predstavljajte si, koliko časa jim vzame …«

Tako tudi Mehikanka prodaja po enakih cenah, kot jih ponujajo v Mehiki, teži jo le tukajšnje visoko obdavčenje in poštnina. Povesta mi, da Mariborčanke gledajo ali za znamko ali za ceno. »Mi pa smo nekaj vmesnega,« doda Marko, medtem ko Flor jezijo predvsem imena, ki kopirajo njihovo tradicijo s sintetiko in jo prodajajo za visok denar. »To je namreč naša tisoče let stara tradicija, ki je kvalitetno izdelana in ostaja enaka, dodali so le določene dodatke.«

Skozi pripoved se sprehajam ob boku simpatične Mehičanke in božam živopisne majske tkanine, brezstrojno vezenje in tudi torbico, skombinirano s pitonovo kožo. »Maji še vedno živijo in govorijo svoj jezik. Španci so sicer skušali uničiti vse, vendar so ostale telares, izraz teh ljudi na tekstilu,« pripoveduje Flor in opiše pomen izvezene simbolike. 

Mehičani imamo čudovito in delikatno modo, ne le puščave in kaktusov

»Mislim, da sem se nasitila tega, da ljudje Mehiko pogosto zamenjujejo s Kitajsko, ki nima nikakršne povezave, in pričakujejo nizke cene. Mehičani imamo veliko modno industrijo, čudovite in delikatne stvari. Želela sem spremeniti percepcijo, ljudem pokazati, kaj ponujamo in da Mehika niso le kaktusi in puščava. Želela sem pokazati avtohtonost, kulturo, večjezičnost …«

»In velika podjetja, ki kopirajo naše izdelke, ne morejo razložiti teh pomenov, ne morejo izraziti naših občutenj. Razlika s tukajšnjo modo je tudi, da imamo več organskih stvari in smo pri izdelavi manj agresivni: izdelujemo ročno, tkemo dolgotrajno in uporabljamo naravna barvila, saj ne gre za hitro modo. Če bi če pet let ponovno odprla trgovino, bi bila popolnoma enaka. Ne bi bilo veliko sprememb, saj ta oblačila obstajajo dlje časa kot midve. Majski stil obstaja tisoče let, ni spreminjal načina, vzorcev in barv. Morda so vnesli nekaj sprememb, ampak duša … duša ostaja enaka.«

Kopije mehiške tradicije ne morejo izraziti pomena in občutenj

In tega vam velika modna imena, recimo Desigual, ne bodo pojasnila. Na mednarodnih modnih dogodkih vidijo našo tekstilno tradicijo, ki pa jo nato skopirajo na Kitajskem in prodajo za enako ceno kot mi. Ampak sintetiko. Seveda bi naše tovrstno posteljno pregrinjalo stalo okoli 4000 evrov, saj vzame mesece dela … Zato takšnih stvari niti ne pripeljem, razen na posebno naročilo stranke.« 

Tako je sedaj na željo motorističnega kluba naročila tudi kavbojske oziroma rodeo škornje. »Dobesedno zahtevali so od naju, da jim jih dobaviva, saj jih je tukaj, v tej kvaliteti in po tej ceni, skoraj nemogoče dobiti.«
 

Smo pravi nomadi: od mehiške naftne industrije k družinskemu življenju v Slovenski Bistrici

»Kaj vas še zanima, samo vprašajte,« me je povabila Flor, ko sem očarana od raznovrstnosti barv, blišča srebra in pozitivne energije zajemala dogodke in pripoved. Simpatičen par se je spoznal leta 2012, ko je kapitan Marko obiskal Mehiko, kjer je Flor vodila projekt pri podjetju Pemex. Sicer gradbenega inženirka pa sprva, vsaj na videz, ni bila zainteresirana zanj. »Saj veste, prehitro se ne smete vdati, treba je igrati igro,« mi smeje pomežikne. 

A ko veš, veš. Najprej sodelavca, nato tesna prijatelja sta si telefonski številki tako izmenjala šele ob odhodu. Ko se je Marko ponovno vrnil iz Slovenije, pa se je ljubezenska zgodba razvila tako, kot ji je bilo namenjeno. Po poroki se jima je rodila hčer Luna, ki danes pri petih letih že govori tako slovensko in špansko kot tudi angleško, lansko leto pa se je družina povečala še za dojenčico Eli, ki nas je z velikimi rjavimi očmi vseskozi zvedavo in pridno opazovala. 

»Pravzaprav je bila prava dogodivščina. No, celo naše življenje je že avantura. Bili smo tu, v Mehiki, potovali smo ogromno. Mislim, da smo pravi nomadi. On je delal kot kapitan, jaz na nevarnem morskem območju …« pojasni Flor in doda, da sta bila v Mehiki nazadnje pred letom dni, sedaj pa čakata, da bo tudi Eli pripravljena na pot, saj jo ne želita mučiti z velikimi podvigi, ki jih zahteva tako dolga pot. 

Črno oblečeni Slovenci z mehiško barvno terapijo

Ponosno mi pokaže tudi izvod modne revije Vouge, v katerem je sedaj ob predstavljeni majevski znamki zapisana tudi naša država. »Priznati moram, da sem res ponosna, saj si lahko pripišem nekaj zaslug. Tako so ljudje mednarodno začeli prepoznavati mehiška podjetja.« V drugem izvodu pa je bila objavljena tudi fotografija torbe, ki je stala za nama na polici.

Pripeljati si želi še več izdelkov, a mora paziti na prilagoditev Slovencem. »Treba se je zavedati, da tukaj veliko ljudi nosi črno. Tako pridejo v trgovino in si zaželijo črno torbo, saj je drugače zanje preveč barv.« Na drugi strani pa so tudi tisti, ki prav evforično zavzdihnejo ob vstopu in pogledu na slikovito in raznobarvno ponudbo, pojasnjuje Flor.

»Všeč mi je, da pripeljemo več veselih barv. Rada bi verjela, da delamo terapijo z barvami. Veliko ljudi iz trgovine izstopi veselo. Ne morem verjeti, kako vpliva nanje. Morda so barve, morda dobra energija … Kdo bi vedel. Nekaj mehiškega,« pove smeje. 

Slovenija je kot nekakšen tempelj

Sama obožuje Maribor, žalosti jo le, da s trgovino niso bolj vidno izpostavljeni in tako bližje Mariborčanom. »Všeč mi je, da je tako mirno okolje, kot nekakšen tempelj. Sploh če želiš imeti družino. Tudi v Mehiki imamo svojevrsten tempelj, ampak je dogajanje nekoliko hitrejše in živahnejše. Tukaj pa je bolj sproščeno,« še pojasni, a potarna, da naše mehiške restavracije ne ponujajo niti malo podobne hrane.

»Veste, niso vse samo takosi,« še zaključi smeje.

S spleta

Komentarji (2)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.
... in sorodna… (nepreverjen)
Klošeraj z vis… (nepreverjen)

Klošeraj z visokimi cenami...

Starejše novice