Med štirimi novimi vpisi v državni register sta tudi planinstvo in alpinizem.
Ministrstvo za kulturo je v registerslovenske nesnovne kulturne dediščine na novo vpisalo štiri enote.
Tradicija, ki je preživela vse
Velikonočno rágljanje je v Tržiču prisotno najmanj od konca 19. stoletja. Od velikega četrtka do velike sobote, ko cerkveni zvonovi ne zvonijo, se po mestu namesto njih oglašajo ráglje. Rágljači z njimi med obhodi po tržiških ulicah oznanjajo Jezusovo trpljenje in smrt.
Tradicija je bila posebej množična med obema svetovnima vojnama, zanimivo pa je, da ni zamrla niti med drugo svetovno vojno. Ohranili so jo celo med epidemijo v letih 2020 in 2021, ko klasičnih obhodov ni bilo, zato so ljudje rágljali z balkonov in skozi odprta okna.
Nekoč so rágljali predvsem fantje, danes pa sodelujejo tudi dekleta in starejši. Včasih se skupaj zberejo celo tri generacije iste družine.
Planinstvo več kot rekreacija
V register je bilo vpisano tudi planinstvo, ki ima na Gorenjskem zaradi Julijskih Alp, Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp še posebej pomembno mesto.
Pri vpisu ne gre zgolj za hojo v gore. Planinstvo zajema tudi planinsko vzgojo, urejanje in označevanje poti, delovanje planinskih društev in koč, prostovoljstvo ter prenašanje znanja o varnem obiskovanju gora.
Organizirano slovensko planinstvo sega v drugo polovico 19. stoletja, pomembno prelomnico pa predstavlja ustanovitev Slovenskega planinskega društva leta 1893.
Danes pod okriljem Planinske zveze Slovenije deluje več kot 300 društev z več kot 60.000 člani.
V register tudi alpinizem
Samostojen vpis je dobil alpinizem. Ta poleg plezanja zajema gibanje po zahtevnem gorskem svetu, snežne in ledne vzpone ter alpinistično smučanje.
Slovenski alpinizem ima dolgo tradicijo in izjemne mednarodne dosežke, zaradi katerih so se slovenski alpinisti uvrstili med najuspešnejše na svetu.
Danes v okviru Planinske zveze Slovenije deluje 45 alpinističnih odsekov in klubov z več kot tisoč registriranimi aktivnimi člani.
Četrti vpis so koline
Četrta novost v registru so koline, tradicionalna zimska šega, ki je bila nekoč pomemben del življenja številnih slovenskih družin in skupnosti. Čeprav so povezane predvsem z zakolom prašiča ter predelavo mesa v različne izdelke in jedi, njihov pomen presega zgolj pripravo hrane. Skozi stoletja so se ob kolinah razvili številni običaji, načini dela in kulinarična znanja, hkrati pa so bile priložnost za druženje ter sodelovanje družinskih članov, sorodnikov in sosedov. Prav zato predstavljajo pomemben del slovenske prehranske, družbene in kulturne dediščine.
Gre za tradicijo z dolgo zgodovino. Prvi zapis besede »kolina« v slovenskem jeziku najdemo že v delu Sacrum promptuarium Janeza Svetokriškega s konca 17. in začetka 18. stoletja. Pozneje se je uveljavila predvsem množinska oblika »koline«.
V preteklosti so bile koline pomembne predvsem za zagotavljanje hrane čez zimo.
Domač zakol in predelava mesa sta gospodinjstvom omogočala, da so si ustvarila zalogo za hladnejši del leta. Ker je bilo dela veliko, so pri kolinah pogosto sodelovali sorodniki in sosedje, zato niso bile samo delovno opravilo, ampak tudi pomemben družabni dogodek.
Danes koline niso več nujne za preživetje, vendar jih marsikje še vedno ohranjajo zaradi želje po domači hrani, samooskrbi in ohranjanju tradicije. Pomembne so tudi za prenos znanja med generacijami, saj se mlajši ob njih učijo postopkov in receptov, ki so jih nekoč dobro poznali skoraj v vsakem podeželskem gospodinjstvu.
Načini izvedbe kolin in predelave mesa se po Sloveniji razlikujejo. Posamezne pokrajine imajo svoje navade, postopke in značilne izdelke, ki so se oblikovali glede na lokalno okolje in kulinarično tradicijo. Koline so zato tudi pomemben izraz regionalne identitete in kulturne raznolikosti.
V zadnjih desetletjih se je njihov potek precej spremenil. Sodobna oprema je marsikatero delo olajšala, obenem pa je treba upoštevati strožje higienske in zakonodajne zahteve. Koline se iz družinskega okolja selijo tudi na javne, turistične in izobraževalne prireditve, nekatere kmetije pa tradicionalno predelavo mesa razvijajo kot dopolnilno ali tržno dejavnost.
Klasične domače koline so kljub temu vse redkejše. K temu prispevajo spremenjen način življenja, industrijska predelava mesa, zakonodajne zahteve in pomanjkanje ljudi z ustreznim znanjem. Koline tako danes niso več predvsem način zagotavljanja hrane za zimo, ampak vse bolj način ohranjanja kulinarične dediščine, družinskih in sosedskih vezi ter znanja, ki se je stoletja prenašalo iz roda v rod.
