Priznani arhitekt Niko Stare: Maribor je izgubil srednjeveško strukturo, kapital narekuje urbanizem in arhitekturo

Niko Stare, dobitnik letošnjega Platinastega svinčnika, ki ga podeljuje Zbornica za arhitekturo in prostor, pa tudi prejemnik zlatega grba mesta Maribor je zadnjega pol stoletja najzaslužnejši, da je Maribor privlačnejše, bolj urejeno in bolj zeleno mesto. Je pionir krajinske arhitekture v teh krajih. Pa tudi mnoga druga okolja je oplemenitil s svojimi krajinskimi ureditvami. 

V več kot štirih desetletjih je bil z Zavodom za urbanizem, kjer je bil zaposlen, vključen v vse velike urbanistične projekte Maribora. 

Njegov pečat nosijo mnoga pokopališča - od Dobrave preko Kamnice, Hoč, Pesnice do Vuzenice. Njegove so ureditve površin mestnih parkov, drevoredov, trgov, stanovanjskih sosesk, šol, cerkva, kulturnih spomenikov.

Na spletu je mogoče najti stare fotografije Maribora in ob ogledu si človek reče, da je bilo mesto v Avstroogrski in Kraljevini Jugoslaviji lepše. Zdi se, da je bilo bolj logično, zračno, torej več prostora. Promet, več avtomobilov, to je seveda zahtevalo velike spremembe, a ni bilo samo to. Zdaj laik reče, da se tisti, ki so bili odgovorni za podobo Maribora, niso najbolje odločali. Arhitekti so na kar nekaj mestih kazali svojo domišljijo. Za tak primer se mi zdi posebno nefunkcionalna stavba na Glavnem trgu, tam, kjer je bila včasih A banka. Pa tudi pločevinasta zavarovalnica pri bivši Cankarjevi šoli. Spada nogometni stadion v središče mesta? Kateri posegi so bili za vas in ostali najbolj boleči?

»V Mariboru sem od leta 1967 in vseskozi sem sledil urbanizmu Maribora. Veliko sem tudi fotografiral. Med letoma 1969 in 1970 se je v Mariboru podrlo ogromno hiš, tudi na Lentu. Tako je Maribor izgubil tisto srednjeveško atmosfero, sploh na Lentu. Najbolj me moti, da smo to srednjeveškost izgubili. Poglejte na primer Benetke, nekega dne so jih kar podrli, še zdaj imam te fotografije. Tam je bila krasna kavarna, kjer bi lahko človek opazoval fenomen reke in pa pomen zgodovinskega roba.

Ta zgodovinski rob je še najbolj srednjeveški. Tudi na trgih smo izgubili številne srednjeveške strukture. Poglejte samo Slomškov trg, kjer je sedaj cvetličarna. To je tuja oblika neke arhitekture, ki ne spada v ta prostor. Ali pa Rotovški trg, edini renesančni trg, ki se je odzival na okolje. Kasneje so to spremenili in nenadoma ga je nekdo močno zasadil s tistimi koriti.

Tudi Glavni trg. Gradbena struktura je manj vidna, napetost med njo in površino se je izgubila. Ko je vozil avtobus po južni strani, je ta še prišla do izraza. Problem je hiša, ki je nastala na novo, Jandlova hiša, ki se tudi ne odziva na okolje. Drug problem pa je vegetacija. Na vzhodnem delu Glavnega trga imamo secesijsko hišo in je z vegetacijo zakrita.

Poglejte še Maistrov trg. Pred Prvo gimnazijo so bila velika ogromna drevesa, potem so zasadili še nižja. Ampak jaz bi raje drevesa sadil vzhod - zahod, ker je treba odpreti fasado, ki je krasna.

Problem je v tem, ker me takrat niso hoteli poslušati. S pokojnim kolegom Bogdanom Reichenbergom sva hodila do odgovornih, a so nama rekli, da se z mulci ne bodo pogovarjali. Tudi na Slomškovem trgu je spomenik slabo postavljen, mi smo ga hoteli postaviti pred vhodom v škofijo ali pa na zahodni strani Stolne cerkve, kjer je mrtva fasada. Spomenik ni likovno samostojen. In potem so ga postavili v travo in praktično ni viden.

Zgodovina je zgodovina in vse to, kar sem naštel, je pač odraz neke zgodovine. Zdi se mi škoda, da se ne upošteva prostorskih kriterijev, kot smo jih imeli mi.  Problem je v tem, da kapital narekuje urbanizem, arhitekturo in krajinsko arhitekturo. Nihče tudi več ne pozna interdisciplinarnega dela. Zavod za urbanizem je bil svoj čas regionalnega značaja, pokrivali smo celo severno Slovenijo, do Koroške in tudi vzhodni del do Lendave. Vsak poseg je bil točno preverjen interdisciplinarno. Zraven je bil komunalec, prometnik, krajinski arhitekt, arhitekti in še marsikdo. Ampak danes pač kapital narekuje vse. Grawe je sedaj denimo kupil to hišo pri SNG Maribor in gradili bodo elitna stanovanja, čeprav je bilo že zdavnaj dorečeno, da bo to prostor za potrebe gledališča.«

Slabe zasaditve na Lentu in prekrito mestno obzidje

Ko sva že pri kapitalu, ne moreva mimo gradnje trgovskega centra, ki je blizu središča mesta. Gotovo je to vplivalo tudi na staro mestno jedro. Zanj večina govori, da bi bilo bolj živo, če bi imelo nočno dogajanje, čeprav je logično, da bi bilo živo tudi, če bi tam živeli ljudje. Zdaj je veliko stanovanj nad trgovinami, te pa se nonstop odpirajo in zapirajo, ker ni kupcev. Kako vi vidite problematiko starega mestnega jedra, Gosposke in ulic okoli nje?

»Že leta 1967 so bili narejeni načrti, da se bo pri Vodnikovi tržnici Koroška cesta spustila v tunel in se bo nato priključila nekje pri Titovi cesti. Ta južna obvoznica je še danes problem. In ob vseh narejenih načrtih so se že takrat kregali, kaj bo v tistem tunelu, katere trgovine in podobno. Celo Gosposko ulico bi spustili nižje in bi bila v direktnem kontaktu z Lentom. A takrat je nekdo na upravni enoti ta projekt enostavno preprečil, razlogi mi niso poznani. Vem le, da je denarja za ta projekt bilo dovolj.

Že leta 1950 na kongresu moderne arhitekture so rekli, da naj bodo vsa mestna jedra, ki so zgodovinsko zelo pomembna, brezprometna. V Mariboru se to počasi realizira. Če pogledamo Lent, tudi prejšnji ureditvi sem zmeraj nasprotoval, a tudi zdajšnja ni kaj boljša.«

Kaj torej menite o ureditvi Lenta?

»Sem blazno razočaran. Prvič, premalo je zelenih površin, drugič, ogromno je betona. Pa tudi zasaditve so zelo slabo zasejane. Razumem, da so zakrili s tem neke nove gradnje, na primer stanovanjska objekta, ampak da so zakrili nekatere objekte, ki so zelo pomembni, na primer staro mestno jedro, pa ne. Tudi na Židovskem trgu so drevesa, ki pokrivajo mestno obzidje. Te bi jaz podrl, če bi bil projektant.

Zaprli so Lutkovno gledališče, ne vem, zakaj. Ob Žičkem dvoru so z grmovnicami zaprli del obzidja, ki bi moral biti viden. Spet ne vem, zakaj.«  

Tako to delajo v Nemčiji, kako pa pri nas? 

Kaj pa ocenjujete zdajšnje prometno urejanje mesta, o zapiranju Koroške ceste, Starega mostu? Eni pravijo, da so vsi ti ukrepi bolj za turiste kot za meščane.

»To zaprtje Starega mostu se mi ne zdi v redu. Dobro, gre za avtobusni projekt, a se bojim, da bomo s tem izgubili Trg revolucije. Trg ima krasen gradbeni okvir, ki je nastal v 18. in 19. stoletju. Če bodo tam sedaj naredili neke terminale za avtobuse, trga ne bo več, bo razvrednoten. To je isto, kot da bi avtobusni terminal postavili na Glavnem trgu ali pa na Slomškovem trgu. Zdaj bo razpisan natečaj, a se bojim, da ne bo javno prezentirano. Skratka, naj to ostane trg in ne terminal.

Nas Koroški cesti pa bi vzpostavil promet. Na Glavnem trgu so se namreč izgubili objekti na severni strani. Ne pridejo več tako do izraza, kot je bilo prej. In če že ni prometa, bi jaz tam naredil eno atraktivno zelenico, da bi prekinil to napetost med grajeno strukturo in vertikalo. Podobno kot Rotovški trg, to sem že omenil. Ne moreš zasaditi edino renesančno dvorišče v Mariboru z drevesi. 

Ko sem delal analizo, sem ugotovil, da imamo v Mariboru kar 19 odstotkov dvorišč. To so vse potencialne mirne cone in nujna bi bila anketa, kaj si ljudje želijo. Tako projektanti delajo v Nemčiji.

Poglejmo samo parke v Mariboru, vsi so nastali v 19. stoletju. V 20. stoletju nismo naredili niti enega, v 21. stoletju se je začel delati Pekrski potok, park, kjer se sedaj pojavljata dva projektanta. Ne vem, zakaj, odkar sem v pokoju, nimam več moči ukrepati.

Skratka, v mestnem jedru smo izgubili srednjeveško atmosfero, sploh na Lentu.«

Katere priložnosti za lepše mesto so torej izgubljene, za katere še ni prepozno? Recimo od Treh ribnikov naprej, ki so tudi v žalostnem stanju. Gostišče je zaprto zdaj že nekaj časa, voda teče v Dravo in to pod zemljo. Čeprav bi lahko, na to ste tudi vi svojčas opozarjali, tam potoček. Tudi Akvarij stavba je recimo v slabem stanju.

»Trije ribniki me najbolj živcirajo, so zanemarjen prostor, tudi županu sem poslal dvajset slik. Pred leti, v šestdesetih prejšnjega stoletja, je Mestni park s tremi ribniki veljal celo za najlepšega v Evropi.

Kar zadeva potok, s pokojnim Borutom Pečenkom smo se takrat pogovarjali, da ga bomo kaskadno odprli in se bo spuščal ter izlival v Dravo. Zakaj se je potem to kanaliziralo, mi ni jasno.

Izgubljene priložnosti so recimo še Langerjeva vila, prestavitev nogometna igrišča na drugo stran, kjer bi bilo dostopno za vse, na razpolago pa dovolj parkirišč. Nujno bi bilo na novo urediti kakšen mestni park. Samo desni breg reke Drave potrebuje 75 hektarjev parkovnih površin po normativih.

Perspektiva je v interdisciplinarnem modelu. Včasih je bil zakon in podjetja so morala imeti krajinskega arhitekta. Danes pa arhitekti delajo po svoje, kapital dela po svoje. Srednjeveško strukturo je treba na nek način ohraniti, v nobenem primeru pa ne sme kapital določiti, kaj se bo naredilo in kaj ne.«