Štajerka, ki dvigne skoraj 400 kilogramov: Pomembno je, da si tekom življenja postavimo prioritete

Kidričevo je bilo konec tedna morda najmočnejše mesto v Sloveniji. Na Štajerskem so minulo soboto in nedeljo organizirali državno prvenstvo v t. i. powerliftingu, troboju moči.

V moški konkurenci je prvo mesto v skupni konkurenci osvojil Uroš Pihler, v ženski pa je bila najboljša Katja Babič, ki je ob tem postavila še štiri državne rekorde in poskrbela za odlično napoved pred decembrskim evropskim prvenstvom.

Zgovorna in simpatična Štajerka je nekaj dni po velikem uspehu v rojstnem Kidričevem spregovorila naslednje.

»Rekla bi, da je to eden največjih uspehov v moji karieri. Dosegla sem najvišje teže v vseh treh dvigih in skupnem seštevku. 

Bi pa kot enega od pomembnejših uspehov omenila srebrno medaljo na evropskem prvenstvu, ko sem tekmovala v kategoriji do 52 kilogramov. Tedaj sem v dvignila 127,5 kilograma, kar je bilo dovolj za srebrno medaljo. 

Sobotni zmagi v kategoriji do 57 kilogramov in absolutni konkurenci mi ob srebrnem dvigu v počepu na evropskem prvenstvu pomenita največ,« nam uvodoma zaupa rekorderka, ki ne pozabi omeniti pomoči Urbana Mura, partnerja, trenerja in tudi predsednika nacionalne zveze.

Sodelavci presenečeni, a tudi navdušeni 

»Mislim, da izstopam v počepu, dobra sem tudi v mrtvem dvigu. Na področju Slovenije sem v potisku s prsmi še dokaj močna, v mednarodni konkurenci pa je to moja šibka točka,« Katja odgovarja na vprašanje, v katerem dvigu je najmočnejša.

Štajerka, ki živi v Ljubljani, je ob zmagi v kategoriji do 57 kilogramov slavila tudi v absolutni konkurenci. Za dve IPF GL točki je premagala Nušo Železnik, za katero pravi, da je zahtevna tekmica, a tudi vzor in motivacija.

Kakšni pa so novi državi rekordi v kategoriji tekmovalk do 57 kilogramov? Katja je v sobotnem počepu dvignila 150, v potisku s prsi 80, v mrtvem dvigu pa 163 kilogramov. Skupni seštevek vseh treh dvigov pa znaša kar 393 kilogramov!

Da gre pri običajnih smrtnikih za zares impresivne številke, verjetno ni treba posebej poudarjati.

Tudi državna prvakinja priznava, da je ob pogledu na njeno višini marsikdo začuden, da je sposobna takšnih dvigov:

»Že v času, ko sem dvigovala nižje teže, so bili prijatelji začudeni, nato pa so se kar navadili na to, da sem močna. Sodelavci v službi so bili navdušeni, si pa še vedno ne morejo predstavljati, da lahko v počepu dvignem 150 kilogramov teže.

Nisem prav visoka, tudi po telesni masi spadam v nižje kategorije. Ko jim pokažem posnetek dviga, marsikdo v smehu reče, da ne izgleda tako težko. Pogosto so presenečeni pa tudi navdušeni nad mojimi dvigi.«

Disciplina je osnova

»Pomembno je, da so misli v glavi urejene. Potrebno je biti osredotočen na dvig in se zavedati, česa si zmožen. Pred dvigom imam poseben ritual, najraje poslušam glasbo, da sem popolnoma izolirana od okolice. 

Preden stopim na tekmovalni oder, dam slušalke iz ušes, morda pa pred dvigom res izgledam nekoliko jezna. Sprostim energijo, sem v svojem fokusu in grem na dvig,« pravi slovenska rekorderka.

Trenira štirikrat tedensko, trening pa traja dve uri in pol. Ko ne trenira, poskuša dan zapolniti s sprehodi, ki so dobrodošla sprostitev. Sicer aktivno življenje rada zapolni tudi z obiski hribov.

V powerliftingu pa ni profesionalcev, tudi Katja ima ob športnem udejstvovanju še službo. Kot doktorska študentka dela na Institutu »Jožef Stefan«, zato je v življenju potrebne tudi precej discipline:

»Res je, v laboratoriju je precej dela, zato si moram dobro organizirati čas. Včasih delam osem ur, grem na dveinpolurni trening, nato pa se večkrat vrnem v laboratorij in sem tam tudi do devetih zvečer. 

Je pa sreča, da se klub nahaja blizu, službeni urnik pa je prilagodljiv. V službi opravim vse zadolžitve, še vedno pa si lahko vzamem čas za trening. Si pa moram dobro organizirati teden, da lahko ob službi in treningih v svoj urnik vključim še druge aktivnosti ter vse uspešno izpeljem.«

Navadila se je na opazke

»Velikokrat sem slišala, da to ni šport za ženske, da se bom poškodovala in bom postala kot moški. Na začetku je bilo težko, saj so mi komentarji večkrat prišli do živega, priznam, da sem se pogosto tudi zjokala,« se spominja svojih začetkov v družbi uteži.

Ne le športni uspehi, nekdanja odbojkarica je s powerliftingom izboljšala tudi veščine, ki so koristne v vsakdanjem življenju:

»Vedno bolj sem se zavedala, kako uživam v treningih, ki dobro vplivajo na moje počutje. Postala sem bolj disciplinirana in organizirana, posledično tudi bolj produktivna, ko imam najbolj zapolnjen urnik. 

Sčasoma sem pridobila trdo kožo in se vedno manj ozirala na mnenje drugih. Vemo, kako je, nikoli ne bo vsem ugajalo, kar počneš, dostikrat je kdo tudi nevoščljiv. 

Ko te nekaj osrečuje, naj ne bodo drugi tisti, ki zavirajo to srečo. Tega se držim, vztrajam v tem športu in ni mi žal, da sem tako odločila.«

Dvignjeni kilogrami so dodatna motivacija

»Ne bom lagala, v glavi imaš številke, ki jih želiš doseči. Vedno ne gre po načrtu, kljub temu pa sem vesela, kar mi je uspelo, čeprav nisem izpolnila najvišjih osebnih ciljev. 

Sem pa podrla štiri državne rekorde in s tem sem izredno zadovoljna. Konec leta grem na evropsko prvenstvo, zato sem si že rekla, da bom to številko dosegla takrat,« se ozira v prihodnost.

Kot je še zaupala, je na sobotnem državnem prvenstvu izpolnila osebne želje glede dviga v počepu in potisku s prsi, v mrtvem dvigu pa je ciljala na 170 kilogramov. S tem bi v skupnem seštevku dvignila 400 kilogramov. Velja pa dodati, da je osebni rekord izboljšala za kar 15,5 kilograma.

Kako pa je leta 2015 sploh pristala v tem športu? Ob študiju na Biotehniški fakulteti je bilo usklajevanje treningov odbojke vse težje, zato se je odločila, da se posveti individualnemu športu:

»Nekaj časa sem tekla, vendar mi to ni bilo preveč všeč. Med zimo sem obiskovala fitnes, kjer sem spoznala skupino, ki se je ukvarjala s powerliftingom in so mi pokazali osnovne dvige. 

Postalo mi je všeč, iz tedna v teden sem želela dvigniti več kilogramov in potem smo se odločili, da gremo na tekmo. Hitro so prišli tudi uspehi, še hitreje pa je preskočila iskrica med mano in utežmi.«

Preizkuša se tudi kot sodnica

Ne le kot tekmovalka, na državnem prvenstvu je bila aktivna v še dveh vlogah, kot ena od organizatoric tekmovanja in kot sodnica.

Je težje tekmovati ali soditi?

»Na tekmi si odvisen od sebe in svojih dvigov, kot sodnik pa moraš biti osredotočen od prvega do zadnjega tekmovalca in pozorno spremljati vsak dvig. 

Glede na to, da smo v petek postavljali dvorano, v soboto sem tekmovala, je bilo v nedeljo že prisotne nekaj utrujenosti. V takšnih trenutkih je potrebna še dodatna mera osredotočenosti, da koga slučajno ne oškoduješ, še posebej, ko gre za državne rekorde. Težje je soditi kot tekmovati,« priznava.

V nedeljo je uspešno opravila tudi s sodniško vlogo, tekmovalne ambicije pa je že usmerila proti koncu leta. Decembra bo na Poljskem potekalo evropsko prvenstvo, Katja pa ne skriva svojih ambicij:

»Do evropskega prvenstva bo verjetno še nekaj tekem v organizaciji klubov, ki se jih bom verjetno udeležila. Sem pa osredotočena na evropsko prvenstvo, do takrat želim stopnjevati trenutno formo, na mednarodni tekmi pa si želim čimboljše uvrstitve.«

Treningi jo osrečujejo

Dvignjeni kilogrami in tekmovalni uspehi predstavljajo motivacijo za napredek, v utežeh pa najde tudi sprostitev. Ob športnem področju pa je nasmejana Štajerka uspešna tudi na akademskem področju:

»Pomembno je, da si tekom življenja postavimo prioritete. Pri meni je to trenutno dokončanje doktorata, se mi pa zdi pomembno, da vztrajam v športu. To mi daje dodaten zagon in motivacijo, ko v službi ne gre vse po načrtu. 

Treningi me osrečujejo, saj odklopim glavo. Pomembno pa je, da vztrajamo tudi takrat, ko na treningih ne gre ali pride do poškodbe. Takrat ne smemo obupati. 

Ko najdemo šport, ki nam je všeč, se je včasih potrebno tudi žrtvovati in pozabiti na ego. Pri nas dvigovalcih je včasih tako, da gre kdo čez svoje zmožnosti. Takrat je pomembno, da treniramo z glavo, saj se vse obrestuje na dolgi rok.«

Kako pa je s poškodbami? Gostja odgovarja, da so v primerjavi s kontaktnimi športi sila redke. Poškodbe se na treningu zgodijo, ko z glavo nisi pri stvari ali pa ko je količina treninga prevelika.

Na tekmah so ob tekmovalcu spremljevalci, ki ob morebitnih težavah hitro prevzamejo uteži.

Powerlifting ima svetlo prihodnost

Medtem ko se v marsikateri športni panogi po epidemiji koronavirusa soočajo z izpadom mlajših generacij, v powerliftingu ni težav glede številčnosti. V času omejitev so številke pravzaprav še zrasle: 

»Pred izbruhom epidemije je bil naš šport že v močnem porastu, tekom karantene pa nas je kar skrbelo, kaj se bo zgodilo. 

K sreči je šlo v pozitivno smer, powerlifting je eksplodiral, za naš šport se odloča vedno več mlajših pa tudi starejših tekmovalcev.«

Katja Babič ob koncu pogovora še dodaja, da je pred powerliftingom svetla prihodnost, tudi zaradi dobrega delovanja zveze, vedno več pa je tudi sponzorjev in medijske prepoznavnosti.