Od tropske plavalne jame na Samoi do kopališča na robu Viktorijinih slapov – predstavljamo pet naravnih čudes, ki navdušujejo popotnike z vsega sveta.
Ko pomislimo na popoln bazen, si običajno predstavljamo turkizno vodo, prijetno temperaturo in razgled, ob katerem lahko pozabimo na vsakdanje skrbi.
Toda najlepših bazenov niso zgradili arhitekti. Brez ploščic, filtrov in hotelskih ležalnikov so jih skozi tisočletja oblikovali morje, slapovi, vulkanska dejavnost in podzemne vode.
Izbor najlepših je seveda stvar okusa, naslednjih pet naravnih kopališč pa zaradi svoje lege in nenavadnega videza zagotovo sodi med najbolj osupljiva na svetu.
To Sua na Samoi: po lestvi v tropsko globino
Na južni obali samoanskega otoka Upolu se med bujnim rastlinjem skriva To Sua Ocean Trench, ena najbolj prepoznavnih naravnih znamenitosti te otoške države.
Ime To Sua v samoanščini pomeni velika plavalna jama. Naravna kotanja je globoka približno 30 metrov, do ploščadi ob vodi pa vodi dolga in precej strma lestev.
Kopalce na dnu pričaka morska voda, obdana z navpičnimi skalnimi stenami, praprotmi in tropskim zelenjem. Jama je po podzemnem prehodu povezana z odprtim morjem, vendar je raziskovanje tega dela priporočljivo le izkušenim potapljačem.
Dobro je vedeti: obisk ni primeren za ljudi, ki imajo težave z višino, plezanjem po lestvah ali omejeno gibljivost.
Giola na Tasosu: Afroditina solza sredi skal
Na južni obali grškega otoka Tasos leži Giola, naravna skalna laguna, ki jo domačini poznajo tudi kot Afroditino solzo.
Po lokalni legendi naj bi jo Zevs ustvaril kot kopališče za boginjo Afrodito. V resnici je kotanjo skozi dolgo obdobje oblikovalo delovanje morja.
Giola meri približno 20 krat 15 metrov, na najglobljem delu pa doseže okoli tri metre. Od Egejskega morja jo ločuje nizek skalni rob, prek katerega valovi obnavljajo vodo. Ta je pogosto nekoliko toplejša od vode v odprtem morju.
Do bazena vodi makadamska cesta, zadnjih 10 do 15 minut pa je treba nadaljevati peš. Obisk je najbolj priporočljiv med majem in oktobrom, poleti pa se je množici najlažje izogniti zgodaj zjutraj.
Pozor: okoli lagune je malo sence, skale pa so lahko zelo vroče in spolzke. Priporočljivi so voda, zaščita pred soncem in primerna obutev.
Ik Kil v Mehiki: kopanje pod visečimi koreninami
Mehiški polotok Jukatan je posejan s cenoti – naravnimi kraškimi kotanjami in jamami, napolnjenimi s podzemno vodo.
Eden najbolj znanih je Ik Kil, ki leži nedaleč od majevskega arheološkega najdišča Chichén Itzá. Njegova vodna gladina je obdana z visokimi skalnimi stenami, prek katerih se proti vodi spuščajo korenine, ovijalke in drugo rastlinje.
Do vode vodi kamnito stopnišče, ki se vije po notranjosti cenota. Skozi veliko odprtino nad njim prodirajo sončni žarki, zaradi česar je prizor še posebej fotogeničen.
Ik Kil je urejeno in nadzorovano kopališče. Odprt je vsak dan med 9. in 17. uro, uporaba rešilnega jopiča pa je obvezna. Kopalce nadzorujejo tudi reševalci iz vode.
Kuang Si v Laosu: turkizne terase sredi gozda
Približno 30 kilometrov od mesta Luang Prabang se med gostim tropskim gozdom skrivajo slapovi Kuang Si.
Voda se po svetlih apnenčastih terasah spušča v vrsto naravnih bazenov. V sušni sezoni je zaradi mineralov pogosto izrazito modrikasta, v deževnem obdobju pa postane globlje zelena.
Kopanje je dovoljeno samo v označenih bazenih. Obiskovalci morajo upoštevati opozorilne table, saj vsi deli slapov niso primerni ali odprti za vstop v vodo.
Ob kopališčih so na voljo tudi prostori za preoblačenje. Lokalna turistična organizacija obiskovalce opozarja, naj zunaj vode ne hodijo samo v kopalkah in naj spoštujejo lokalne navade glede oblačenja in vedenja.
Hudičev bazen v Zambiji: kopanje na robu Viktorijinih slapov
Med najbolj dramatičnimi naravnimi bazeni je 'Devil’s Pool' oziroma Hudičev bazen na zambijski strani Viktorijinih slapov.
Leži ob robu slapov, kjer se reka Zambezi spušča približno 108 metrov v sotesko. Zaradi lege ustvarja vtis naravnega neskončnega bazena, za katerim se odpira prepad.
Kopanje je mogoče samo ob dovolj nizkem vodostaju, običajno od sredine avgusta do konca decembra. Natančen začetek in konec sezone sta vsako leto odvisna od razmer na reki.
Dostop je dovoljen samo v okviru organiziranega obiska Livingstonovega otoka in pod nadzorom usposobljenih vodnikov. Hudičev bazen je priporočljiv le za samozavestne in telesno sposobne plavalce.
Pred kopanjem vedno preverite razmere
Naravni bazeni niso nadzorovana okolja, kakršna poznamo iz hotelov in kopališč. Razmere se lahko hitro spremenijo zaradi dežja, plimovanja, vodostaja in močnih tokov.
Pred obiskom je zato priporočljivo preveriti aktualno odprtost, vremenske razmere in lokalna varnostna opozorila. Kjer je zahtevan vodnik ali rešilni jopič, pravil nikoli ne gre ignorirati zaradi fotografije ali drznega skoka.
Obiskovalci naj naravna kopališča zapustijo takšna, kot so jih našli: brez smeti, poškodovanega rastlinja in odnesenih kamnov.
