Mariborinfo podkast #19: Od prvih zavojev na Pohorju do svetovnega vrha, zdaj Ilka Štuhec odpira novo poglavje

Po letih, ko so njen vsakdan narekovali treningi, tekme, potovanja in priprave na novo sezono, je letošnje poletje za Ilko Štuhec nekoliko drugačno. 

A povsem brez športnega ritma tudi po koncu tekmovalne kariere ni šlo.

Mariborčanka je namreč v začetku junija prestala operacijo kolena oziroma noge, s katero želi zmanjšati možnost, da bi v prihodnosti potrebovala umetno koleno. Večji del poletja je zato namenila rehabilitaciji.

Kot je povedala v Mariborinfo podkastu, vse za zdaj poteka po načrtih, ob tem pa opozorila, da bo rehabilitacija še trajala.

»Vseeno nisem več stara 16, kar se pozna.«

Odločitev je padla že pred sezono

Odločitev o koncu kariere sicer ni padla zaradi zdravstvenih težav, bile so le eden od dejavnikov, pomembnejši pa je bil notranji občutek, da je doživela in izživela tisto, kar si je v športu želela. Štuhec pravi, da je že pred svojo zadnjo sezono vedela, da bo ta tudi zadnja.

V nekem trenutku se je začela spraševati, ali lahko še poseže višje. Uvrstitev med najboljšo deseterico je sicer vrhunski rezultat, poudarja, a sama ni tekmovala zato, da bi bila deseta ali petnajsta.

»Šlo je za notranji občutek, da je dovolj, da sem doživela in izživela, kar sem imela,« je povedala.

Kljub poškodbam smučanju ne zameri ničesar. Vedela je, da se podaja v nevaren šport, pri katerem so težke poškodbe žal njegov sestavni del.

»Sama sem jih kar nekaj doživela, ampak tudi preživela in nadaljevala še močnejša,« je dejala.

Prav tako se pri hitrostih, ki jih dosegajo smukačice, ni mogoče ves čas ukvarjati z mislijo na to, kaj vse bi lahko šlo narobe. Strah mora, kot pravi, ostati nekje zadaj. Spoštovanje do smuka pa nikoli.

»Tudi če je najlažji smuk na svetu, je to še vedno smuk. Ni se za zajebavat, čisto tako,« je dejala.

»Ali se gremo na polno ali pa se ne gremo«

Ko je sprejela odločitev, da konča kariero, tega ekipi ni bilo težko povedati. Njeni najbližji so že vedeli, kako razmišlja.

Štuhec zase pravi, da z velikimi odločitvami nikoli ni imela večjih težav. 

»Enostavno tako čutim in se odločim. Ni treba cincati in razmišljati. Ali se gremo na polno ali pa se ne gremo.«

Bolj zabavno je bilo spremljati odzive javnosti. Ko rezultati niso bili najboljši, je poslušala komentarje, da je prestara in naj že konča. Ko so se uspehi vrnili, so jo ljudje spraševali, zakaj bi sploh nehala.

Prav zato se je skozi kariero naučila, da največ štejejo lasten občutek in ljudje iz njenega najtesnejšega kroga.

Tudi zadnjo tekmo je želela zaključiti po svoje. Odpeljala jo je najbolje, kot je v tistem trenutku lahko, šele v cilju pa opazila, da jo tam čaka ekipa.

Ob šampanjcu in čestitkah je, kot pravi, čutila predvsem veliko hvaležnost. Posebej zadovoljna je bila tudi zato, ker je kariero končala po lastni odločitvi in ne zaradi težje poškodbe ali drugih okoliščin, na katere ne bi mogla vplivati.

Od prvih zavojev na Pohorju do svetovnega vrha

Ko danes pogleda še dlje nazaj, vse do začetkov na Pohorju, se prvih smučarskih korakov sama niti ne spominja prav dobro. Prvič naj bi zares sama smučala že pri približno dveh letih in pol. Smučanje je bilo doma ves čas prisotno, saj je smučala praktično vsa družina.

Posebno mesto med vsemi lovorikami ima še danes njen prvi pokal iz otroških let. Starejša sestra je namreč na tekmah že dobivala pokale, Ilka pa sprva le medalje. Ko je nato za skupni seštevek končno dobila tudi pokal, je bil ta zanjo nekaj posebnega.

Še danes ga hrani doma v vitrini.

A ob vseh zmagah, medaljah in pokalih danes ne izpostavlja le rezultatov. Bolj kot to jo zaznamujejo pot, ljudje, ki so jo spremljali, in vse, česar se je v teh letih naučila.

»Na koncu dneva je odnos in to, da si dober človek, tisto, kar pri ljudeh ostane bolj kot samo to, kaj je kdo zmagal,« je povedala.

Mama in hči skupaj v ekipi

Velik del te poti je z njo prehodila mama Darja Črnko, ki je bila dolga leta pomemben člen Ilkine ekipe.

Na vprašanje, kako jima je uspelo ločevati profesionalni odnos od odnosa med mamo in hčerjo, je odgovorila zelo neposredno: »Nismo. Na kratko, nismo.«

V majhni ekipi za takšno ločevanje niti ni bilo veliko prostora. Mama jo je morala spodbujati, jo kdaj tudi nadreti ali potisniti naprej, obenem pa skrivati lasten strah ob nevarnih smukaških nastopih.

Prav delo v majhni ekipi jo je naučilo tudi veliko o odnosih. Če je prišlo do težav, jih je bilo treba povedati na glas, razčistiti in iti naprej. V nasprotnem primeru so se stvari le kopičile.

Ko želi tudi Ilka samo v trgovino ali na kavo

Druga plat uspehov pa je bila prepoznavnost. Štuhec razume ljudi, ki jo poznajo s televizije, zanjo navijajo in se želijo z njo fotografirati ali jo pozdraviti. A opozarja, da ljudje včasih pozabijo, da človeka na drugi strani sami sicer poznajo, on pa njih ne.

»Tudi jaz moram iti v trgovino. Tudi jaz grem kdaj samo na kavo s prijateljico,« je povedala.

Fotografiranje in pogovor ji nista težava, dodaja, a obstajajo trenutki, ko bi si želela preprosto nekaj miru.

O prihodnosti mladih: Samo talent ne bo dovolj

Veliko bolj resna je, ko beseda nanese na mlade športnike. Štuhec si želi, da bi razumeli, kaj vrhunski šport v resnici zahteva.

Po njenem se danes nekoliko izgubljata potrpežljivost in pripravljenost, da nečemu slediš dalj časa. Uspeha namreč ni čez noč.

»Če hočeš priti v svetovni vrh, je pač samo delo, delo, delo, delo, delo. Pa še potem malo dela zraven. Pa nekaj sreče, tudi seveda,« je povedala.

Na vprašanje, ali ima Slovenija pogoje za »naslednjo Ilko«, pa je odgovorila v svojem slogu: »Za naslednjo Ilko najverjetneje ne, za naslednjega nekoga drugega pa vsekakor.«

Vsak športnik ima namreč svojo pot, pravi.

Zlata lisica ostaja eden njenih najlepših spominov

Posebno mesto v njeni zgodbi ima tudi Zlata lisica. Ob tekmi pod Pohorjem je odraščala, kot otrok na javnih žrebanjih nosila startne številke tekmovalkam in tam prvič od blizu spoznavala smučarske zvezdnice.

Prav zato ji je žal, da Maribor tekme svetovnega pokala danes nima več.

Glede morebitne vrnitve na Pohorje ni posebej optimistična. 

»Druge večje, močnejše nacije v svetovnem pokalu se bodo zelo potrudile, da to ne bo prišlo več sem. Najverjetneje žal,« je dejala.

Zlata lisica je bila zanjo ena najljubših tekem tudi zato, ker je bila tako tesno povezana z mestom. Ljudje so lahko iz središča Maribora z mestnim avtobusom prišli neposredno do svetovnega smučarskega dogajanja.

Pevsko kariero za zdaj prepušča drugim

Na poslovilnem dogodku pod Pohorjem ni ostalo le pri smučarskih zgodbah. Štuhec je poprijela tudi za mikrofon, čeprav ni zapela svoje himne Ilka Downhillka, kot bi pričakovali mnogi. Zakaj ne?

»Tisto je bolj na mestu, da špilajo brez mene. Punce so bolj kvalificirane, da to delajo,« se je nasmejala.

Sama sicer rada poje, a predvsem na »privat koncertih v avtu«. Profesionalne pevske kariere tako za zdaj ne napoveduje.

Zasebno ni bistveno drugačna od osebe, ki jo javnost pozna s televizije, pravi. Seveda so bili v karieri trenutki, ko je za zaprtimi vrati prišel jok, jeza ali izbruh čustev, a danes njen vsakdan sestavljajo tudi precej običajne stvari.

Gre v trgovino, kuha in, kot je priznala, včasih tudi nekoliko obsedeno sesa ali čisti. »Tudi jaz kuham z vodo, ali kako se reče,« se je pošalila.

Po smučanju prihajajo novi projekti, tudi knjiga

Po koncu tekmovalne kariere se zdaj odpira vprašanje, čemu bo posvetila naslednje življenjsko obdobje.

»Razmišljat, kaj bom delala,« je v smehu odgovorila na vprašanje, česa se je po koncu kariere končno lahko lotila.

Vse več je tudi povabil na motivacijske pogovore in predavanja, kjer lahko pokaže, kaj se je dogajalo za tistimi nekaj minutami, ki so jih gledalci videli na televiziji.

Ob tem pripravlja tudi knjigo. Štuhec pravi, da si že več let zapisuje misli in razmišljanja, zdaj pa jih želi zbrati v celoto.

Ko je beseda nanesla na to, ali bodo v njej razkrite tudi kakšne doslej skrite zgodbe, se je nasmejala: »Skoraj vse. In ne bodo več skrivnosti, tako da definitivno vredno branja.«

Če bi morala iz celotne kariere izbrati eno stvar, po kateri bi si želela, da si jo ljudje zapomnijo, pa ne omeni medalj, zmag in naslovov svetovne prvakinje.

Izbere vztrajnost.

»Ne glede na vse, kar se je dogajalo slabega, dobrega, spet slabega in potem boljšega, sem vedno poslušala sebe, svoj občutek in sledila temu, v kar sem verjela,« je sklenila.