V novem romanu je izpisana zgodba in občutki Evelin v obdobju deklištva, najstništva in obdobju odraslosti.
Ana Schnabl, pisateljica in urednica, je v Mariboru predstavila četrto leposlovno delo, roman September, ki je izšel pri Beletrini. Pogovor z avtorico je v Beletrinini knjigarni na Grajskem trgu vodila pesnica in prevajalka Kristina Kočan.
September je roman, v katerem bralci prebiramo o otroštvu, odraščanju in življenju mlade ženske Evelin, liku pisateljice, ki nosi v sebi travmatične spomine na otroštvo ob posesivni materi in očetu alkoholiku.
V založbi opisujejo, da se iz Evelininih spominov, shranjenih telefonskih sporočil, fotografij in dnevniških zapisov izpisuje njeno zgodbo. Tako iz gostega, preciznega jezika nastane pripoved, ki celo na formalni ravni pogosto – tako kot Evelin – okameni, udari, odplava, se skrha in sestavi nazaj.
September pa ni le roman o odraščanju in nasilju, temveč tudi o prijateljstvu, ljubezni in pisanju, ki življenje delajo znosno in imajo to moč, da bolečino omilijo in nas odvračajo od tega, da bi jo prizadejali drugim.
Več tem, tudi družbena tesnoba
Da je ena od glavnih tem romana, s katerimi se v njem ukvarja pisateljica, temeljna dezorientiranost otroka, ki odrašča v takem okolju. Evelin ne ve, komu pripada, ne ve, kaj je varni pristan, tega se ni nikoli naučila in to se kaže skozi celo knjigo.
Kočan je v pogovoru izpostavila tudi družbeno tesnobo, ki jo Schnabl prikaže skozi individualno zgodbo Evelin, a ta odraža to, s čimer se srečuje veliko mladih - potreba po samopredstavitvi, tesnoba, kaj bodo drugi rekli, komentarji na omrežjih in podobno.
»Pri njej je to seveda poudarjeno, ker nima trdnega jedra. Iz psihologije vemo, da so ljudje odvisni od zunanjih dražljajev. Če prejmejo pohvalo, rastejo, če ne, razpadejo. Evelin vse to doživlja še bolj ekstremno. To je seveda generalen problem naše samopodobe,« je izpostavila pisateljica.
Debata je tekla tudi o formi in uporabi vseh možnih pripovednih slogov, kurzivi, o kateri pisateljica ni želela govoriti, saj je prepričana, da bo vsak bralec v to projeciral nekaj svojega. Knjiga je težka in gotovo je ne bodo ocenili kot poletno branje, sta menili obe.
O sebi in knjigi
Na vprašanje, koliko avtobiografskega dodeljuje svojim likom in ali avtorju to olajša njegovo delo, Ana Schnabl odgovori, da je odvisno od inteligence, analize, samoanalize.
»Ljudje ves čas vpletamo samega sebe, a vprašanje je, koliko poznamo sebe. Tisti, ki pravi, jaz tega ne bi nikoli storil, ne bo ustvaril dobrega lika, saj ne bo znal razširiti svojega prostora. Moja knjiga je pol mene, pa naj gre za zanimanje, humor, situacije, ki sem jih doživela ali jim bila priča, moja fantazija, tudi morbidna, in zanimanje.
Veliko je mene, a v nobeni ne nastopam jaz. In tudi verjetno nikoli ne bom. Če bom kdaj pisala v prvi osebi, kar sem začela po dolgem času, me to tako omejuje, ta tudi če me zanima, me nekaj v meni drži nazaj in ne morem,« je še dejala Schnabl.
Za svoj kratkoprozni prvenec Razvezani (2017) je prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma in še dve nominaciji, srbski prevod pa je nagradila tudi žirija nagrade Edo Budiša na Hrvaškem. Njen prvi roman Mojstrovina (2020) je bil doslej preveden v tri jezike in nominiran za Dublin Literary Award, medtem ko se je njen drugi roman Plima (2022) uvrstil v kresnikovo deseterico.
