Maribor je obiskal ameriški astronavt slovenskega porekla, ki je predstavil svojo izkušnjo v vesolju.
Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru je v sodelovanju s Centrom Noordung in veleposlaništvom ZDA organizirala pogovor z Ameriškim astronavtom Radolphom Bresnikom - Randyjem, čigar predniki so bili iz Ljubnega.
Predstavil je občutke z misije na Mednarodni vesoljski postaji (ISS) ter spregovoril o izkušnjah v programu Artemis, v sklopu katerega bo NASA ponovno raziskovala luno in širše vesolje. Obiskovalcem je približal življenje na vesoljski postaji in med drugim v šali dejal, da se je naposled na lastne oči prepričal, da Zemlja ni ravna.
Programu se je aprila pridružila tudi Slovenija in bo s 1. januarjem postala enakopravna članica Evropske vesoljske agencije (ESA), kar predstavlja za slovenske strokovnjake velik potencial za sodelovanje v vesoljski industriji.
Vpliv zasebnih družb na vesoljske programe
»Ljudje so luno nazadnje obiskali v sklopu programa Apollo leta 1972. Program Artemis ponovno odpira ta vrata v času, ko postaja potovanje v vesolje tudi komercialno. Človekov cilj je, da po petdesetih letih obišče luno in gre še dlje,« pojasni Randy Bresnik.
Ob tem meni, da je vključevanje privatnih družb v vesoljske programe prednost, saj to pomeni napredek. Dotakne se tudi nekaterih zanimivih napovedi ameriškega mogotca Elona Muska, ki želi do leta 2050 na Marsu zgraditi prvo mesto:
»Brez ciljev, tudi če so visoki in težko dostopni, ne moremo doseči napredka. Elon si je zastavil neverjeten cilj, in mislim, da je to odlično. Denar, ki ga služi s svojimi podjetji, vlaga v prihodnost človeštva. Konkurenčnost in množično zanimanje različnih zasebnih podjetij in posameznikov spodbuja inovacije, hkrati pa pripomore k drugačnemu razmišljanju in različnim idejam.«
Od želje po poklicu pilota do astronavta
Bresnik je že od malih nog sanjal o poletih. Začel je kot vojaški pilot, a je vedno upal, da bo to šele začetek. Prvič se je z vesoljem od blizu srečal leta 2009, vendar je takratna misija trajala le 11 dni.
29. julija 2017 je v sklopu posadke petih astronavtov poletel 450 kilometrov nad zemljo na vesoljsko postajo, kjer je preživel 139 dni.
Občutke opisuje kot neverjetne, predvsem mu je v spominu ostal vtis tik pred vzletom, ko kilometre okrog ni nikogar, saj se ekipa z izjemo posadke in najpomembnejše tehnične ekipe umakne na varno in vzlet opazuje od daleč.
Pripravljen moraš biti na vse
Kot pojasnjuje Bresnik, prostora za strah v vesolju preprosto ni, vseeno pa priznava, da je bilo ob odpravi njega bolj strah, kot njegovo ženo.
Pred misijo astronavti prestanejo številna urjenja, ki jim pomagajo pri gibanju v vesolju in ostalih nepredvidenih situacijah.
»Pripravljen moraš biti na vse vrste napak, zato tudi treniramo in vadimo še preden zapustimo Zemljo. Toliko stvari se lahko zgodi in spremeni, zato se priučiš določenih veščin, ki ti pridejo prav v več kot 10 situacijah.«
Priprave tako potekajo s posebnimi napravami in simulatorji ter tudi na terenu, v zelo specifičnih okoljih, kot sta recimo podzemlje in podvodni svet. Na vesoljski postaji imajo poseben “fitnes”, po zaslugi katerega posadka vzdržuje svojo fizično pripravljenost, saj je biti v vesolju zaradi nižje aktivnosti telesa:
»Če ne bi trenirali, se bi kosti postarale, saj niso dovolj obremenjene. To lahko primerjamo z ležanjem na smrtni postelji,« razlaga Bresnik in dodaja, da je prišel domov fizično bolj pripravljen, saj je vaje za moč delal dve uri dnevno.
Ohranjanje stika ni tako preprosto, hrana pa minimalistična
Bresnik poudarja, da v vesolju tako rekoč nimaš možnosti komunikacije v realnem času, razen z ostalimi člani posadke, s katerimi govoriš v živo.
»Radi smo blizu družine, a radi tudi raziskujemo. Želja po družbi najbližjih je vedno prisotna, zato poskusimo ostati v kontaktu kolikor je le mogoče s pomočjo modernih tehnologij. Astronavti se pred misijami udeležimo posebnih tečajev, ki nam pomagajo pri soočanju z osebnimi stiskami, ampak smo vseeno ljudje in čustev ne gre ignorirati.«
Prav tako se spominja, kako so astronavti začeli ceniti dobro hrano. Njihov jedilnik je bil sestavljen iz dehidrirane in konzervirane hrane, a so si med drugim uspeli pripraviti celo pico.
»Naenkrat ti solata, ki je v trgovini sploh ne vonjaš, neizmerno lepo diši. Hrano začneš ceniti in nanjo gledati povsem na drug način.«
Kot izjemno pozitivno stvar izpostavlja, da je spanec zaradi breztežnosti odličen, kljub temu, da so postelje s kavlji pritrjene na stene:
»To je najbolj udoben spanec, ki sem ga kadarkoli doživel. Res je mirno in udobno.«
Neverjetni prizori, ki jih v živo vidi le peščica ljudi
Astronavta slovenskega porekla navdušuje fotografija, zato je veliko časa preživel s fotoaparatom v roki in beležil izjemne prizore.
Med najbolj zapomnljive uvršča severni sij ter sončni mrk. Izpostavlja občutek majhnosti - gorovje Himalaja recimo izgleda povsem miniaturno.
Zanimivo mu je bilo tudi opazovati Zemljo ponoči, ko je svetlobna onesnaženost res dobro vidna. V fotografski objektiv je ujel tudi Slovenijo, ki mu je zaradi svojih prednikov zelo pri srcu.
