V Mariboru živi in ustvarja oblikovalka nakita Nataša Grandovec.
Če se sprehodite skozi mariborsko peš cono, vašo pozornost zagotovo hitro pritegne lesena fasada galerije in delavnice »April«.
Za njo v svojem svetu ustvarja Nataša Grandovec, umetnica, ki bi danes morda raziskovala antična najdišča, če ne bi pri osemnajstih letih z mamo obiskala Firenc. Med tistimi zlatarskimi delavnicami je namreč začutila je klic, ki ga ni mogla preslišati.
»Včasih pride trenutek, ko veš. Tam je bilo polno zlatarjev in nekaj mi je reklo, da je to to, kar bi jaz počela,« se spominja Nataša.
Kljub temu se je sprva vpisala na študij arheologije, a je klic po oblikovanju ostal premočan. Pri 25 letih je zbrala pogum za študij v Londonu, nato pa pot nadaljevala v Kanadi.
Tujina ji je podarila neizprosno šolo discipline. V Kanadi napak niso odpuščali, vsak paden izpit je pomenil ponavljanje celotnega semestra in ponovno plačilo šolnine.
»Ker denarja nisem več imela, ni bilo variante, da zamudim. Tako je bilo, da so mi lasje v šopih izpadali. Ampak definitivno zrasteš, ko si nekje čisto sam.«
Energija, ki gre naprej v svet
Danes Grandovec ustvarja prepoznaven nakit, ki ga zaznamuje tesna povezanost z naravo.
»Vedno je narava tisti primarni vzvod oziroma primarna ideja za oblikovanje. To mi je strašno blizu in strašno dosti mi to pomeni,« pojasnjuje.
V njenih delih se tako pojavljajo motivi rastlin, živali in organskih oblik, ki jih včasih prevede v bolj abstraktne, skoraj skulpturalne kompozicije.
Njena dela nastajajo počasi in ročno, unikatni kosi lahko zahtevajo tudi več tednov dela. Pri materialih ostaja zvesta srebru, pogosto pa uporablja tudi zlato, poldrage kamne in v zadnjem obdobju pa vse pogosteje titan, ki jo navdušuje s svojo lahkoto in možnostjo barvanja s pomočjo toplote ali električnega toka.
»Zdaj imam lahko pisan nakit, ki je hkrati izjemno lahek.«
Zanimivo je, da se kljub tisočim izdelanim kosom na svoje izdelke ne naveže čustveno na način, da bi jih težko prodala.
»Meni je ustvarjalni proces kot neka vrsta meditacije. Povežeš se z materijo, vanjo daš svoje misli in energijo, potem pa to spustiš. Nikoli mi ni žal, ko gre kos iz mojih rok,« pojasnjuje svoj odnos do dela.
Njen prvi izdelek, prstan iz zlata s črnim oniksom, pa še vedno počiva v domačem predalu.
Z ogrlico Kontrolirana rast na tednu nakita
Tudi letos je sodelovala na petem Slovenskem tednu nakita, ki je med 26. marcem in 18. aprilom potekal na več lokacijah po državi.
Predstavila z ogrlico Kontrolirana rast. Delo združuje srebro in dva kosa stekla, med katerima je ujeta drobna rastlina iz zeleno in rožnato anodiziranega titana.
Ogrlica simbolizira skrb, ljubezen in idealne pogoje za rast, pripoveduje o tem, kako lahko iz majhnega semena vzklije novo življenje.
Prostor na Vetrinjski ulici ji je bil usojen
Po skoraj dveh desetletjih ustvarjanja v hladnem in nekoliko prevelikem ateljeju na ulici Kneza Koclja se je Nataša pred dvema letoma končno preselila v prostor na Vetrinjski ulici, ki ga je opazovala in si ga želela leta.
»Ta prostor sem si vedno želela. Še ko je bil zaseden, sem stalno govorila: To je moj prostor. In ko sem pred dvema letoma na nedeljskem sprehodu videla napis, da se prodaja, sem takoj odreagirala,« pove z nasmehom.
V Mariboru danes opaža spodbuden trend, saj ljudje umetniški nakit vedno bolj razumejo kot trajen spomin in ne le kot mimobežen modni dodatek. Prepričana je, da kosi, v katere vložiš energijo in misli, nosijo posebno sporočilno vrednost, ki s časom ne zbledi.
»Nakit se mi zdi nekaj takega, kar imaš lahko celo življenje. Ni to majčka s kratkimi rokavi, ki jo stran vržeš po koncu sezone,« pravi naša sogovornica.
Njena ustvarjalna pot pa se le še stopnjuje. Marca naslednje leto s kolegico Martino Obid Mlakar načrtujeta novo razstavo v Šoštanju, kjer bosta nakit predstavili v kovinskih instalacijah.
Kljub številnim načrtom pa Nataša ostaja zvesta svojemu osnovnemu vodilu – notranjemu miru in strasti do dela z rokami: »Najbolj si želim, da bi me ustvarjanje še dolgo veselilo. Če imaš to veselje, stvari pridejo same od sebe.«
