Sprehod po mariborskih dvoriščih in pomoč prizadetim v poplavah.
Jerneja Ferlež, etnologinja in bibliotekarka, je v petek, 11. avgusta, povabila na sprehod po mariborskih dvoriščih z dobrodelno noto. Namreč ob koncu vodenega sprehoda so se prostovoljni prispevki nakazali prizadetim v poplavah.
»Odločila sem se povabiti na vodenje po dvoriščih, ko sem videla ideje drugih, da so pripravili, delavnice ali kako drugo stvar, z namenom zbiranja sredstev za prizadete v poplavah.
Glede na to, kar jaz počnem, je ena možnost, da povabim na sprehod po mariborskih dvoriščih in še drugih mestnih prostorih,« je dejala Ferlež, ki je raziskovanje mariborskih dvorišč združila s humanitarno noto.
Sprehod po dvoriščih se je začel na Koroški ulici 8, kjer se je začela tudi njena zgodba.
»Pri dvoriščih me je fasciniral občutek,« pripoveduje Jerneja o odkrivanju postavitve hiš in dvorišč in o potovanju zvoka iz ulice v središče kareja.
»Začela sem se ukvarjati s preteklostjo teh prostorov, skozi arhivske vire, skozi pogovore z ljudmi, skozi literaturo, skratka na vse mogoče načine, kakor se je pač dalo, sem se poskušala prebiti skozi 19. in 20. stoletje,« je opisala svoje začetke; z udeleženci dogodka pa je naredila pot, ki je pokazala raznolikost dvorišč.
»Imeli so ves svoj mali svet, s katerega niso odhajali kam drugam«
V najstarejšem delu Maribora so znotraj nekdanjega mestnega obzidja na območju današnje Koroške in Orožnove ulice, Slomškovega trga in Gospejne ulice bili četverokotni kompleksi.
Te parcele so ene največjih znotraj starega mestnega jedra, za katere je značilna srednjeveška parcelacija. Kar pomeni, da je ob ulici hiša, v hiši je lokal, trgovina ali obrtni lokal, temu v notranjosti sledi prvo dvorišče oziroma gospodarsko dvorišče, nato še tretji del oziroma vrtna parcela.
V hišah ob ulici so živeli lastniki teh hiš, ki so bili obrtniki ali trgovci, ki so se v teh prostorih ukvarjali z dejavnostjo, ki jih je zaposlovala.
Zato te hiše imenujejo produkcijske celote, saj so na tem področju prebivalci imeli ves svoj mali svet, s katerega niso odhajali kam drugam.
Sprva so bile te hiše pritlične, nato pa se je v 19. stoletju začel val gradnje prvih nadstropij, kamor so se ljudje tudi bivalno umaknili.
Delavnice so imeli usmerjene proti dvorišču, trgovine proti ulici, na dvorišču pa so bili tudi dodatni bivalni prostori.
Denacionalizacije in nerešeno stanje lastništva
Hiše na Slovenski ulici so bile še vedno znotraj starega mestnega jedra, a so bile v zelo slabem stanju.
Prvotno so te hiše imele enako razporeditev, kakor tiste na Koroški cesti, torej imele so ulični del, ker je bila obrt ali trgovina, prvo dvorišče, kjer je potekala gospodarska dejavnost in tretji del poslopja z velikim vrtom.
Pri teh hišah je bilo nerešeno vprašanje lastništva. Veliko teh hiš je bilo porušenih, nekatere so še vedno v zelo slabem stanju, nekatere pa prenavljajo v nove bivalne komplekse.
Nastanek najemniških hiš
Hiše nekoliko nad mestnim obzidjem, od Gregorčičeve ulice naprej imajo drug tip, in sicer so najemniške hiše, ki imajo ne samo poznejši čas nastanka, ampak tudi drugo izkušnjo. Najemniške hiše so zgradili ljudje, ki so imeli dovolj denarja in so na tak način želeli kapital oplemenititi. Zgradili so hiše, ki so imele več stanovanj, za več družin.
Posebnost bivanja v takšnih hišah je ločitev, in sicer so ljudje živeli v tej hiši, delali so pa nekje drugje.
S tem se je zgodila tudi sprememba v načinu življenja, saj je pred tem bilo vse vezano na eno hišo in njeno dejavnost.
V notranjosti takih hiš, so dvorišča imele prostore namenjeni pralnici in hišniškemu stanovanju. Če lastnik hiše ni živel v hiši, je potreboval nekoga, ki je bil vez med njim, lastnikom in strankami.
Hutterjeva vila
Hutterjeva vila na Marčičevi ulici je stala na mestu še starejše vile, ki jo je dal Josip Hutter porušiti in na njeno mesto zgradil novo, modernejšo vilo.
Ta je v pritličju imela gospodovo in gospejino soba, kjer se je sprejemalo večina obiskov, jedilnica, dnevna soba in pripravljalnica ter zimski vrt.
Prvo nadstropje je bilo razdeljeno na del za starše, kjer je bila spalnica, garderoba in kopalnica, ter del za otroke, kjer so bile tri otroške sobe, igralnica in kopalnica.
Na podstrešju so bili urejeni shrambni in bivalni prostori za sobarico, kuharico, hišnika in delovni prostor za šiviljo.
Hutterjev blok
Stanovanjska zgradba je bila namenjena izključno najemnikom iz višjih slojev, uradnikom in vodilnim nameščencem Hutterjeve tekstilne tovarne in drugim Mariborčanom.
Vsebuje 140 stanovanj, od enosobnih do pet sobnih stanovanj, v notranjosti pa je bilo načrtovano pravokotno dvorišče z ozelenitvijo, ki se nikoli ni uresničilo.
S stavbo je prav tako povezan mit o izginulem marmorju. Namreč zunanji rob stavbe naj bi bil preoblečen z marmorjem, ki pa je izginil.
Pojavljajo se domneve, da naj bi postal del Ljubljanske Pošte, državnega zbora, Železniške postaje Sarajevo ali celo Železniške postaje Skopje.
