Mariborski urgentni zdravnik Rok Petrovčič: »Trenutno ne bom menjal službe, čeprav verjamem, da bi bil tudi drugje čisto enako srečen«

Zdravnik Rok Petrovčič, specialist urgentne medicine iz Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, je s svojim delom priča spremembam v družbi in odsevu teh v bolnišničnih hodnikih. 

Starajoča se populacija, naraščajoče duševne stiske, stiske brezdomcev, prepozno diagnosticirane bolezni – vse to oblikuje vsakdan urgence, kjer nikogar ne zavrnejo in kjer vrata ostajajo odprta 24 ur na dan, vse dni v letu.

A biti urgentni zdravnik ne pomeni le zdravljenja – pomeni tudi sprejemanje težkih odločitev, soočanje z izzivi zdravstvenega sistema in pogosto občutek nemoči pred birokracijo. 

Petrovčič je že večkrat odkrito govoril o tem, kako se zdravniki borijo za paciente, a hkrati tudi za dostojne delovne pogoje in ohranitev kakovostne urgentne medicine. Njegova zgodba razkriva, kaj pomeni delati v sistemu, ki je pogosto na robu zmogljivosti, in zakaj kljub vsemu še vedno verjame, da je njegovo delo vredno vsake neprespane noči.

Kakšen je bil vas zadnji delovnik?

»Razmeroma dober, mogoče smo čez glavno krivuljo vrhunca respiratornih virusov, tako da lahko rečem, da je bilo znosno.«  

Kakšne so zdaj razmere na urgenci?

»Razmere so še vedno napete, še vedno je nekaj zastojev, še vedno bolniki čakajo nekaj ur na sprejem, ampak za zimski čas je to pričakovano.«

Čakanje, slaba volja ljudi, konflikti pridejo v javnost, zato je vedno dobro slišati drugo stran. Zakaj ni bilo več opisov razmer s strani vas, ki delate na urgenci?

»Predvsem tisti, ki smo mlajše generacije, uporabljamo družbena omrežja in obveščamo, ozaveščamo javnost o razmerah. Je pa to neka stalnica, ki se iz leta v leto ponavlja. Žal to ni nič novega in ljudje se na žalost na to navadijo.«

Včasih smo hodili k dežurnim zdravnikom, zdaj imamo urgentni center. Je bila takšna reorganizacija napaka?

»Ne, takšna organizacija je odlična, ker lahko z njo iz množice ljudi, ki iščejo pomoč na urgenci, izluščimo tiste, ki to pomoč rabijo v sekundi in so dosti boljše oskrbljeni kot v starejših organizaciji, kjer so vsi čakali pri enem dežurnem zdravniku in potem bili razporejeni po bolnišnici. 

Če je bilo njihovo nujno stanje pri enem specialistu izključeno, so bili potem poslani še naprej. Zdaj bolniki, sploh tisti, ki so življenjsko ogroženi, dobijo začetno oskrbo in začetno stabilizacijo zelo hitro in na enem mestu.«    

Urgenca je odraz razmer v družbi, ki producirajo vse več pomoči potrebnih ljudi. Neskončni tok bolnikov, kot ste v časopisnem dnevniku poimenovali gnečo, ima tudi številko, za katero se človek vpraša, ali je to mogoče. Ali res v Mariboru več kot 100.000 ljudi letno išče urgentno pomoč?

»Številke natančno ne poznam, gotovo pa držijo, ker jih sporoča naš predstojnik in se beležijo v računalniku. Dejstvo pa je, da vsa ta množica ljudi ne bi potrebovala priti na urgenco, če bi vsi drugi podsistemi v zdravstvu delovali.«

Kaj bi bilo nujno takoj narediti, da bi vam, ki delate na urgenci, bilo lažje?

»Ni čarobne palice in ni ene stvari, ki bi popravila cel sistem. Na vsakem od teh podsistemov bi bilo treba delati posebej. Torej,  pričakujemo gradnjo nove onkologije, pričakujemo gradnjo nove negovalno bolnišnico, pričakujemo, da bo vedno več specialistov družinske medicine. Upamo na še boljšo ureditev paliativne medicine. 

Konec koncev, nas se tudi dotika domska oskrba, Če bi imeli v domovih več postelj, bi bolniki, ki ne potrebuje akutne obravnave, lažje šli v domsko oskrbo. Pa tudi, če bi bilo za njih v domovih bolje poskrbljeno, bi potrebovali manj oskrbe na urgenci.«

Slišala sem tudi za primer bolnika, ki je pet dni ležal na urgenci, ker ga ni mogel sprejeti noben oddelek.

»Bolniki lahko ure in ure čakajo predvsem zaradi težav, ki jih predstavljajo večkratno odporne bakterije in okužbe z določenimi virusi. Takšni bolniki potrebujejo svojo sobo, svojo izolacijo, ki jo, glede na kapacitete, ki so, zelo težko zagotavljamo.«  

In kakšni bi morali biti dolgoročni ukrepi, ki bi zagotovili normalnost? V kolikšnem času?

»Dolgoročno bi bilo treba poskrbeti, da so bolniki čim dlje časa v domačem okolju, da čim več zdravstvene oskrbe dobijo v svojem domačem okolju. Na nek način smo postali žrtve lastnega uspeha. Smo relativno mlad in zagnan oddelek, kjer bolniki v zelo kratkem času dobijo zelo veliko odgovorov na svoja zdravstvena vprašanja. Ta seveda v veliko primerih niso nujna. 

Treba je zagotoviti dostopnost do teh storitev, ki bolnikom pripadajo, ampak lahko trenutno oziroma najhitreje do njih dostopajo samo na urgenci.«  

Kako priti do tega? Od koga je odvisno?

»To je preprosto odvisno od politike, države, torej ministrstva za zdravje in njihove moči, da vzpostavijo ustrezne kapacitete in pritegnejo čim več zdravstvenih delavcev, s tem pa ne mislim le zdravnikov.«

Žalostno je, da so za tako pomembno reč, kot je nujna pomoč človeku, potrebni pritiski, protesti ali celo tragični primeri.

»Se strinjam. Žal pa je urgenca vedno izpostavljena, je točka, na kateri se krešejo mnenja. Smo eden tistih podsistemov, kot na primer gasilci in policija, ki moramo delovati 24 ur na dan.«  

Obljubite, da ne boste zamenjali službe?

»Trenutno ne, čeprav verjamem, da bi bil tudi drugje čisto enako srečen.«