Na Prvi gimnaziji Maribor so se zbrali vnuki Maistrovih sodobnikov, ki so delili svoje poglede na eno najpomembnejših obdobij za slovensko ozemlje.
Na Prvi gimnaziji Maribor je danes potekalo tradicionalno srečanje klasikov, ki je letos nosilo poseben sloves. Dogodek je bil del praznovanja 30. obletnice ponovne uvedbe klasične gimnazije, obenem pa tudi poklon nekdanji mariborski klasični gimnaziji, ki je med letoma 1758 in 1959 pomembno sooblikovala izobraževalni utrip mesta.
Ob tej priložnosti so se v šolskem teatru zbrali potomci mož, ki so v prelomnem času stali ob strani generalu Rudolfu Maistru.
Njihove zgodbe so razkrivale osebne poglede na dogajanje po 1. novembru 1918, ko je Maister s 150 možmi prevzel vojaško oblast v Mariboru in razglasil mesto za jugoslovansko posest.
Na pogovoru tudi vnuk Rudolfa Maistra
Na pogovoru je sodeloval tudi Borut Maister, vnuk generala Rudolfa Maistra, ki svojega deda sicer ni nikoli osebno spoznal:
»Umrl je pred mojim rojstvom, a me spremlja celo življenje. Doma smo imeli kopijo njegovega doprsnega kipa, ki stoji tudi v avli Mestne občine Maribor. Preko njega sem počasi spoznaval svojega dedka,« je povedal.
Spominja se ostrega pogleda in kolajn, ki sta ga kot otroka malce strašili, dokler mu oče ni pojasnil, da so bili vojaki strogi in resni možje. Maister bi se naj že pred svojim velikim podvigom družil predvsem s Slovenci - le med njimi naj bi zbiral tudi svoje sodelavce in sodelavke:
»Oče se je počutil, kot da je že takrat živel v Sloveniji, ker so ga ves čas obdajali slovenski ljudje in jezik.«
»Ali bomo zmagali, ali pa šli vsi po zlu«
Zelo močno gesto svojega deda je opisala tudi Alenka Šelih, vnukinja Franja Rosine. Rosina je v prelomnih dneh namenil celotno premoženje banke za plačilo Maistrovih borcev, čeprav je kot odvetnik vedel, da je to pravno sporno. »Govori se, da je rekel: 'Ali bomo zmagali, ali pa šli vsi po zlu',« je dejala.
Viki Voglar, vnukinja Franja Voglarja, je razkrila, da je o dedovem sodelovanju z Maistrom izvedela šele leta 2019: »O njem se ni govorilo. Svojih vnukov ni spoznal, a naj bi bil zelo topel človek,« je dejala.
Alenka Verstovšek, vnukinja Karla Verstovška, je starega očeta opisala kot vsestransko dejavnega – učitelja, poslanca, arhivista in sodelavca univerze v Ljubljani. Spomnila se je tudi svoje navezanosti na stavbo Prve gimnazije, ki jo je doživljala skoraj pravljično:
»Kot začarani grad. Ko so imeli maturanti svoj šov, sem kot otrok sedela pri vodnjaku in z njimi pela 'Gaudeamus igitur'.«
Časov pred začetkom osvobajanja se spominja tudi Jurij Leskovar, vnuk Josipa Leskovarja:
»Slovencem je bilo takrat težko hoditi po mestu, saj niso mogli govoriti slovensko. Ded se je povezal z Maistrom in uspel na vojaškem ministrstvu v Ljubljani dobiti dovoljenje za razorožitev zelene garde.«
Kako zgodovino razumejo mladi?
Prisotni so se strinjali, da današnji časi niso najbolj preprosti in pogosto ne znamo ceniti zgodovine, saj smo z njo nekoliko izgubili stik.
Kljub temu ugotavljajo, da se določeni mladi še vedno zavzemajo za pomembne mejnike v slovenski zgodovini in da so pripravljeni prisluhniti, če tudi starejši prisluhnejo njim.
Za konec je Borut Maister poudaril, da moramo sprejemati svet okrog sebe in z medsebojnim spoštovanjem graditi dobre odnose:
»Tudi naši predniki so se prepirali, niso se vedno razumeli, a so se vedno spoštovali. Poskusite sprejemati različne barve kože, spolne usmerjenosti, starosti in tako naprej. Če človek spoštuje sočloveka, raste tudi sam.«
