Začelo se je kot hobi, danes je to uspešna zgodba v Mariboru: »Vsi imamo miselnost, da se od tega ne da živeti«

Lončarski center Maribor letos praznuje deset let delovanja, skozi njegove delavnice pa je v tem času šlo že več kot 3000 ljudi. Leta 2016 je bila zgodba precej bolj skromna. Suzana Rajh je lončarstvo sprva poznala predvsem kot hobi, nato pa se je njena ljubezen do gline počasi začela spreminjati v nekaj več.

»Ko pogledam nazaj, se mi zdi, da je nastala kar velika zgodba, saj se mi zdi, da je bilo lončarstvo v Mariboru malo podcenjeno.«

Začetki na Lentu

Začetki segajo v majhno delavnico na Mesarskem prehodu 5 na Lentu. Prve delavnice so bile namenjene otrokom, ki so se lahko preizkusili v oblikovanju gline. Kmalu so se jim pridružili tudi starši, nato pa so sledile delavnice za družine in odrasle.

Toda center ni ostal zgolj pri delavnicah. Že v prvem letu je Suzana na povabilo Obrtne zbornice Maribor sodelovala na Celjskem sejmu, kjer so se odprle nove poslovne priložnosti. Med drugim je začela izdelovati keramiko za gostince.

»Glina je postala moja strast. Sčasoma se je to začelo spreminjati v poslovno zgodbo. Spomnim se, kako vesela sem bila, ko je keramične posode pri meni naročila kavarna Nana. Ko se nate obrne lokalni podjetnik, je to zate velika podpora.«

Iz majhne delavnice v večji prostor

Pomemben preobrat je prišel v času epidemije, ko se je lončarski center razširil v večji prostor na Mlinski ulici. Delavnica na Lentu je postala premajhna tako za izvedbo delavnic kot za večja naročila, pri katerih je bilo treba izdelati tudi po več sto kosov keramike.

Sprva je bil načrt preprost – na Mlinski ulici urediti manjšo proizvodnjo, delavnice pa pustiti na Lentu. Ko so se razmere spremenile in so bile zaradi epidemije potrebne večje razdalje med udeleženci, pa se je večji prostor izkazal za primerno lokacijo tudi za delavnice. Danes lahko tam hkrati ustvarja do 24 ljudi, še vedno pa je aktiven tudi prostor na Lentu.

S tem so se odprle tudi nove možnosti. Poleg klasičnih delavnic danes izvajajo še teambuildinge, hkrati pa izdelujejo keramiko za restavracije in druge naročnike.

Center poleg tega ponuja tudi storitev žganja izdelkov. Tisti, ki doma ustvarjajo z glino, lahko svoje izdelke prinesejo v center, kjer jih lahko po potrebi tudi glazirajo in dokončajo.

V času digitalizacije se vračamo h glini

Del dela Lončarskega centra je še vedno namenjen najmlajšim. Rajh opaža, da starši želijo otroke odmakniti od zaslonov in jim ponuditi izkušnjo ustvarjanja z lastnimi rokami, pri čemer ne gre le za razvijanje kreativne žilice, temveč tudi za trening fine motorike.

»Preveč smo zabredli v digitalizacijo in starši želijo spodbuditi otroke, da nekaj ustvarijo. Ljudje ne iščemo več samo izdelkov, ampak predvsem izkušnje.«

Prav pri delu z glino pa posameznik hitro ugotovi, koliko časa, znanja in truda je potrebnega za izdelek, ki ga sicer v trgovini vidi kot nekaj samoumevnega.

»Šele takrat, ko nekdo ustvari sam svoj izdelek, razume, koliko truda, natančnosti in časa je vloženega v to, da prideš do nekega končnega ročno izdelanega izdelka.«

Lončarstvo zato ni več namenjeno zgolj ohranjanju obrti. Rajh pravi, da se je bilo treba prilagoditi tudi sodobnemu uporabniku. Uporablja uvoženo glino, izdelki pa so zaradi uporabljenih materialov in testiranih glazur prilagojeni tudi vsakodnevni uporabi; lahko se perejo v pomivalnem stroju, kar sicer ne bi bilo mogoče.

Od skodelic do umivalnikov in posod za vino

Čeprav začetniki na vretenu najpogosteje izdelujejo skodelice, skledice in krožnike, možnosti, ki jih ponuja glina, segajo precej dlje.

V delavnici tako nastajajo tudi večji kosi, med drugim umivalniki, lestenci, ploščice in velike posode za hlajenje vina. Pri slednjih sodelujejo tudi z vinarji, ena od študentk pa trenutno v okviru diplomske naloge v sodelovanju z lončarskim centrom raziskuje, kako bi lahko takšna glinena posoda preprečevala nabiranje kondenza.

Center hkrati sodeluje z mladimi tudi prek praktičnega usposabljanja. Vsako leto pri njih prakso opravlja nekaj dijakov ali študentov.

»Glina res omogoče številne možnosti ustvarjanja. Drži pa, da je potrebno za to kar nekaj znanja, saj je material samosvoj in ga je treba dobro poznati.«

»Lahko je služba in način življenja«

Suzana se je lončarstva začela učiti v Ljubljani, kjer je bila njena prva učiteljica Ines Kovačič. Sprva je bilo ustvarjanje zgolj hobi, nato pa je lončarstvo postal njen način življenja.

»Vsi imamo miselnost, da se od tega ne da živeti, da je to nekaj za zraven. Podobno je z vsemi ustvarjalnimi poklici, a gre za stereotipe, ki se velikokrat izkažejo kot napačni.«

V desetih letih se je tako skozi različne programe Lončarskega centra zvrstilo že več kot 3000 udeležencev. Nekateri so prišli zgolj na eno delavnico, drugi so se vračali, nekateri pa so z lončarstvom nadaljevali tudi sami.

Vrata bodo odprli tudi obiskovalcem

Jubilej bodo v centru zaznamovali tudi z dnevom odprtih vrat, ki bo v soboto, 12. septembra, med 10. in 14. uro potekal na obeh lokacijah; na Mlinski ulici 24 in Mesarskem prehodu 5.

Obiskovalci si bodo lahko ogledali delavnice, spoznali nastajanje izdelkov in se tudi sami preizkusili v oblikovanju gline na lončarskem vretenu ali pri prostoročnem ustvarjanju. Ob jubileju bo na voljo tudi 10-odstotni popust na delavnice, unikatne izdelke in glino. 

Za prihodnost Rajh nima velikih vnaprej začrtanih načrtov. Bolj kot sledenju točno določeni poti zaupa idejam, ki pridejo od obiskovalcev in naročnikov.

»Nikoli si nisem delala nekih velikih načrtov, pa tudi zdaj se jih ne. Zato, ker se prepustim temu, ideje uporabnikov oziroma naročnikov me vedno popeljejo na pravo pot.«