Zaradi strahu pred smrtjo se bomo raje zamrznili, kot pokopali. Kaj je tanatofobija in kaj krionika?
Digitaliziramo nagrobnike, nalagamo glasove pokojnih, na pametne telefone pa aplikacije, ki nas vodijo po pokopališčih. Gre za nekaj novega, za posledico razvoja, napredka in radovednosti. Kar pa ni novo, je ideja in želja po večnem življenju. In ne govorimo o tisti religiozni ideji posmrtnega življenja, kjer gre za različne predstave o onostranstvu med različnimi verovanji.
Večtisočletna ideja o posmrtnem življenju
Že stare civilizacije so ideje posmrtnega življenja pokojne opremljale z raznovrstnimi rečmi, ki bi jim koristile v posmrtnem življenju, Egipčani pa so recimo z upodobitvijo kipov želeli ljudem zagotoviti njihovo večnost.
Posmrtno življenje je na nek način omogočalo lažje spoprijemanje s smrtjo, saj naj bi se po smrti fizičnega organizma bistveni del posameznikove identitete manifestiral še naprej – duša, duh, energija, element … Ker še nihče ni zavrgel hipoteze o našem posmrtnem izginevanju, obstaja veliko odgovorov in možnosti, ki jih ljudje izbirajo, da zmanjšajo strah.
Zakaj se ljudje bojimo smrti?
Strah pred smrtjo je nekaj naravnega, a ne prirojenega. Otroci se ga navadno naučijo s kakšno neugodno izkušnjo smrti, ko vidijo odrasle, kako se drugače vedejo do njim prej poznane osebe, predvsem pa jih zaznamujejo spremljajoča čustva žalosti, ki jim povedo, da gre za strašljiv pojav. Navadno to prej ugotovijo inteligentni, razmišljujoči in občutljivi otroci.
Strah izvira iz skrbi za lastno varnost in obstoj, vendar pa je različno izražen: količina je načeloma odvisna od zdravja, starosti, smisla življenja in podobno, saj smrt pomeni uničenje duha in fizičnega telesa.
Strokovno se tovrsten strah imenuje tanatofobija in je precej pogost, četudi ga v naši kulturi večinoma zanikamo in potlačimo. Imamo ga skoraj vsi, vendar pa je pomembno, v kolikšni meri je izražen. Za tisto kompulzivno obsesivno mišljenje in čustvovanje nezdravo in pogosto so potrebna zdravila, ki omogočijo normalizacijo nevrofiziološkega delovanja, s tem pa umaknitev neželenih misli in čustev, razlaga Sabina Šilc, univ. dipl. psihologinja in družinska terapevtka.
Podlaga strahu pred smrtjo je po besedah Šilčeve ta, da smrt ni normalno prisotna v našem življenju, ampak jo odmišljamo, kolikor se le da in na ta način dobi status groznega. Strah lahko izvira tudi iz religije, saj nekatere strašijo že majhne otroke s hudo kaznijo za storjene grehe – če ne prej, pa po smrti. Razlog pa je tudi v kontroli, ki jo s smrtjo izgubimo in smo prepuščeni drugim silam ali pa v nebivanju, neobstoj, če menimo, da s smrtjo popolnoma izginemo. Tako nas je strah tudi bolečine, trpljenja, izgube dostojanstva zaradi onemoglosti in bremena, kar bi lahko postali svojim bližnjim pred smrtjo. Pogosto pa gre za izkušnjo hude bolezni/poškodbe, ko ugotovimo svojo ne-večnost in četudi je stanje pozdravljeno, ostane v psihi zapis v obliki strahu pred smrtjo.
Silna potreba po večnem življenju
Še pred 150 leti je povprečna življenjska doba trajala okoli 40 let, nato pa se je v šestdesetih in sedemdesetih letih z razvojem medicine in farmacevtske industrije premaknila na 70 let, današnji moderni dosežki pa so dvignili dobo na 96 let. Sedaj odkrivajo viruse, ki na bi telo gostitelja pričeli pomlajevati, mešajo eliksirje mladosti in razmišljajo o zdravilih, ki bi preprečila razpadanje celic. Z mešanicami skušajo olajšati bolezenske simptomatike, medtem pa tudi vplivati na umrljivost in življenjsko dobo.
Kaj pa vedno pogostejše ideje in razvoj krionike, kjer gre za ustavitev biokemičnih procesov v telesu oziroma za ohranjanje ljudi in sesalcev pri nizki temperaturi z namenom uporabe v prihodnosti, česar naj bi se poslužil že Walt Disney, čigar truplo so zamrznili ob njegovi smrti leta 1966. Tako so pred leti že poročali o podjetju The Alcor Life Extension Foundation, ki z metodami ohranjajo telesa svojih strank in omogočajo, da bi telo ob morebitni ponovni oživitvi ostalo popolnoma zdravo za takratno ceno 350 tisoč dolarjev.
Postopek velja za spornega na mnogih področjih in je tudi predmet številnih razglabljanj, četudi se svet ideji vedno bolj pozitivno odpira. Tako si krionika prizadeva, da bi človeško osebnost, spomin in identiteto shranili v strukturi in povezavi možganskih celic, ki bi jih nato lahko z zamrznitvijo na vsaj -196 stopinj Celzija ohranili v nedotaknjenem stanju in jih po sto ali več letih obudili v življenje. Proces je možno izvesti na posameznih celicah, tkivih in organih, trenutna ovira pa je, kako to storiti s človeškim telesom, ki je preveliko.
