Začelo se je s knjižnim regalom ob eni steni, danes v mariborski Bukvarni Ciproš preštejejo več kot milijon knjig in knjižnih izdaj.
V prostorih nekdanje kasarne na desnem bregu reke Drave, v sklopu kompleksa Pekarna, obstaja čisto svojevrsten knjižni svet – svet, kjer »zavržene in odpisane« knjige ponovno zaživijo. Za sivo fasado, s katere pozdravljata brkati general Maister in črn mačkon, na več kilometrov dolgih policah tiho leži milijon knjig in knjižnih izdaj ter čaka, da jih bralec ponovno prime v roke in prelista. V osrednjem prostoru za mizo sedita starejša gospoda, ki v tišini natančno načrtujeta naslednjo potezo pri šahu. S stene pozdravljajo Prešeren, njegova muza Primičeve Julije in Jurčič. Več desetletij star tipkarski stoj opominja na čase, ko še nismo poznali digitalizacije. Toliko različnih stvari, a zdi se, da ima vse svoj smisel. V trenutku mi Bukvarna Ciproš postane všeč. Za pultom najdem gospo Marjanco Onič, ki me odpelje na sprehod skozi bukvarno.
Vrniti knjigam dostojanstvo
Če je pred več kot 20 leti, ko je bukvarna zaživela, bil dovolj en sam knjižni regal ob eni steni, danes Bukvarna Ciproš skorajda poka po šivih. Nekoč so na bližnje in daljne knjižnice pošiljali prošnje, naj jim odstopijo knjige, ki so za odpis, danes jih ljudje sami podarjajo.
… pripoveduje Marjanca Onič. Zbrali so 11 ustanovnih članov, spisali statut, priredili ustanovni občni zbor. »In društvo je bilo rojeno.« Potem so začeli pisati prošnje, ki so potovale v nabiralnike mnogih knjižnic. Prosili so jih, naj knjig ne zavržejo, ampak jim jih odstopijo, da jih bodo postavili nazaj na police. »Da jim – kot mi rečemo – vrnemo dostojanstvo!« Zato ne preseneča, da so ustanovitelji bukvarno poimenovali po pesmi ruškega pesnika Janka Glazerja, v kateri so prepoznali simboliko, ki jih je navdihnila.
Več kilometrov polic za milijon knjig
Oničeva se še zelo dobro spominja začetkov. Iskali so prostor, kjer bi postavili nov dom odpisanim knjigam. Povezali so se s takratno alternativno mladino, ki je delovala v Pekarni. Kasarno so z udarniškim delom spremenili v prijeten prostor, kjer so knjige ponovno postale »knjige«. Po mrzli zimi so na kulturni praznik leta 1996 na listič bele krizanteme napisali Bukvarna Ciproš in odprli svoja vrata. Današnji osrednji del bukvarne je nekoč predstavljal celotni prostor. Ker se je z leti nabiralo vse več in več knjig, so postopno širili svoje prostore, dodali so še eno sobo in uredili zgornje nadstropje.
Tudi nekaj neponovljivih zbirk najdemo
Navdušena nad tolikšnimi kupi knjig vprašam sogovornico, ali sploh imajo pregled nad vsemi. »Približno,« iskreno pove Oničeva. V osnovi je bukvarna razdeljena na sklope, na vrhu so revije in knjige v tujih jezikih, v sobi, ki je bila naknadno dodana, je stroka, v največjem osrednjem prostoru – kjer sta še malo prej možakarja igrala šah, zdaj pa za taisto mizo sediva midve – pa najdemo leposlovje, Slovence, izvirno literaturo, prevodno literaturo, zbirke Klasje, Sinji galeb, Nobelovce, Kondor in številne druge, med njimi tudi nekaj zaključenih, neponovljivih zbirk.
To je čisto pravi pravljični svet
Ko se sprehodim med knjižnimi policami, me Pavčkove Majnice in Župančičevi Mehurčki nostalgično ponesejo v otroštvo. Zbirka Klasje s slovenskimi in svetovnimi klasiki me opomni na srednješolsko branje. Na stopnicah, ki vodijo v svet tuje literature in revij, pa pogled zaide na zelo dobro poznano zbirko Dežela in ljudje, te knjige so bile namreč stalnica pri vsakem referatu, ki sem ga pripravljala za pouk geografije. Da to res ni knjigarna, ampak svet knjig, je pred tremi leti opazila tudi takrat 10-letna deklica Ana Helena Novak. Njena poved, zapisana z belimi črkami na rdeči podlagi, danes na kar dveh mestih krasi bukvarno.
Simboličnega pol eura
Dnevno se v bukvarni v povprečju oglasi deset ljudi. Nekateri prinesejo knjige, drugi pridejo ponje. Prav vsako knjigo, ne glede na to, kako je ohranjena, z veseljem sprejmejo. Kot pove sogovornica še posebej radi k njim zahajajo dijaki, ki tukaj najdejo knjige za obvezno branje in maturo ter učbenike. Knjig ne prodajajo, pričakujejo pa simbolični prispevek v zameno, ki je namenjen reševanju kulturne dediščine. Tako je društvo namreč tudi registrirano.
Domoznanska knjižnica in Glazerjeva soba?
Spregovoriva tudi o novih prostorih v središču mesta. Društvo Ciproš je namreč prek razpisa od Mestne občine Maribor brezplačno dobilo v uporabo prostore na Ljubljanski ulici 4. Tja bi selili sedež društva in odprli domoznansko knjižnico. A kaj, ko so stroški ogrevanja tako visoki, da jih društvo ne more kriti. »Vprašanje, če bomo tam sploh lahko ostali,« pove Oničeva. Načrtujejo, da bi v prostorih v središču mesta odprli domoznansko knjižnico, uredili pa bi tudi poseben kotiček za pesnika Janka Glazerja. Kot pravi, knjige že pregledujejo, zbirajo in selijo na Ljubljansko 4, še vedno pa iščejo rešitev, kako pokriti nenormalno visoke stroške ogrevanja.
Še vedno marsikdo ne ve za bukvarno
S knjigami je zapolnjena prav vsaka knjižna polica, vsaka stopnica, vsak kvadratni meter. Je še sploh prostor za nove? Marjanca Onič pove, da prostorsko stisko rešujejo tako, da knjige racionalno postavljajo, da je prostora za kar največ le-teh. Bukvarna pa ni le dom knjig, temveč so tu dobrodošli prav vsi, nekoč so v bukvarni prirejali celo literarne večere, za kar pa je danes prostora premalo. Čeprav so v teh prostorih že več kot dve desetletji, se še zgodi, da vstopi kakšen Mariborčan in pove, da je tukaj prvič.
