Od fanta, ki so ga zasmehovali in mu napovedovali neuspeh, do človeka, ki je iz svojega imena ustvaril blagovno znamko. Damjan Murko je v Mariborinfo podkastu brez zadržkov spregovoril o življenju, družini, medijih in ceni uspeha.
Damjan Murko je že več kot dve desetletji eden najbolj prepoznavnih obrazov slovenske estrade. Nekateri ga vidijo kot pevca, drugi kot šovmana, tretji kot marketinškega genija, ki je iz svojega imena ustvaril blagovno znamko.
V Mariborinfo podkastu je odkrito spregovoril o začetkih, medijskem linču, družini, očetu, sinu, denarju in razlogih, zakaj še danes ostaja eden najbolj prepoznavnih Slovencev.
Na vprašanje, kdo je Damjan Murko, je odgovoril brez ovinkarjenja: »Damjan Murko je postal nek fenomen, seveda nek lik, preko katerega dostopam do ljudi.«
Ob tem je poudaril, da za javno podobo stoji veliko več kot le glasba.
»Talent je samo trideset procentov. Se mi zdi, da imam jaz ta talent, kako preko sebe, preko publike dostopati do medijev.«
Od posmeha do spoštovanja
Murko ne skriva, da so bila prva leta kariere vse prej kot lahka. Rumeni mediji so ga pogosto postavljali na naslovnice, številni pa so ga videli predvsem kot tarčo posmeha.
»Gnoja, koliko sem ga jaz skidal na naši sceni, ga ni nihče.«
Danes na to obdobje gleda drugače. Prepričan je, da ga je prav vztrajnost pripeljala do točke, ko so se odnosi javnosti do njega začeli spreminjati.
»Profesija ljudi se je zelo spremenila. Iz posmehovanja do spoštovanja.«
Priznal je tudi, da so bili trenutki, ko je razmišljal o tem, ali bi vztrajal ali odnehal. »Bil sem tako kot vsi umetniki na razpotju. Ali se posloviti ali vztrajati.«
Kljub temu ni odnehal. Kot pravi, ga negativni zapisi nikoli niso dokončno zlomili.
»Samo idiota nič ne prizadane.«
Oče, ki ga ni bilo
Pomemben del pogovora je namenil otroštvu in odsotnosti biološkega očeta, ki ga je zapustil še pred rojstvom. Kljub temu pravi, da zaradi očima ni odraščal brez očetovske figure.
»Pri treh letih je mama spoznala krasnega očima in sem najbolj hvaležen usodi in Bogu za to.«
Na vprašanje, ali je bila njegova kariera morda tudi način dokazovanja očetu, je priznal, da je bilo v ozadju verjetno nekaj tudi tega.
»Mogoče v podzavesti. Mogoče je bila tu neka borba. Poglej me, tukaj sem.«
Danes o očetu govori brez grenkobe. »Čeprav sva šla vsak po svoji poti, mu želim miren počitek.«
Očetovstvo je spremenilo vse
Čeprav je Murko javnosti poznan kot provokator in šovman, je bilo iz pogovora jasno, da je družina njegova najpomembnejša vrednota.
»Ljubezen pride in odide. Potomec, celica, je pa otrok, ki se ga ne da ignorirati.«
Pravi, da si je ob rojstvu sina obljubil, da se v njegovem življenju nikoli ne bo ponovila zgodba, ki jo je doživel sam.
»Nikoli v mojem življenju se ne bo zgodilo, da moj otrok ne bo imel čustvene podpore ali finančne podpore.«
Ponosno govori tudi o sinu Tijarju, pri katerem najbolj ceni empatijo. »Vidim, da sva ga z ženo pospremila na pravo pot.«
Koledarji, ki so postali fenomen
Danes si Damjana Murka brez njegovih tradicionalnih koledarjev skoraj ni mogoče predstavljati. Zanimivo pa je, da ideja sprva sploh ni bila poslovna.
Prve fotografije so bile namenjene predvsem medijem, nato pa so ljudje začeli spraševati, kje jih lahko kupijo. Prav veliko zanimanje je pozneje rodilo projekt, ki traja še danes.
Najbolj neprijetno fotografiranje? »S pitonom. To mi je bilo grozno.«
Zakaj kupuje stanovanja?
Murko v zadnjih letih pogosto govori tudi o investicijah in nepremičninah. Kot pravi, ga je pri tem oblikovalo opazovanje številnih slovenskih estradnikov, ki so v poznejših letih ostali brez finančne varnosti.
Prav zato je sprejel odločitev, da bo prihodnost gradil drugače: »Želim svojemu otroku nekaj zapustiti in kupčkam.«
Še ni rekel zadnje besede
Čeprav je na sceni že več kot 22 let, Damjan Murko ne razmišlja o upokojitvi. Njegov koncertni projekt je pomenljivo poimenovan »22 let ŠOK terapije«, sam pa pravi, da idej še ni zmanjkalo: »Dosti šokov še imam v rokavu.«
Na koncu pogovora je odgovoril tudi na vprašanje, kaj bi mu danes rekel fant, ki so ga nekoč zasmehovali in mu napovedovali neuspeh.
»Bil bi ponosen. Ne na mojo kariero, ampak na človeka, kakršen sem.«