Danes smo se v Mariboru udeležili poučnega sprehoda z aktivisti organizacije Greenpeace Slovenija, ki opozarjajo na podnebne spremembe pri nas.
Ko smo se ob 13. uri sestali na trgu Leona Štuklja, je pozno septemberska vročina že precej butala iz zagretih mestnih stavb in betona pod našimi nogami. Slednje je imela v mislih tudi mlada prostovoljna aktivistka iz organizacije Greenpeace Slovenija, ki je vse navzoče opozorila na vročino v mestih. Slednja so zaradi asfaltiranih območij, velikih stavb in redkejših zelenih površin pravi vročinski epicentri, ki so problematični zlasti ponoči. Vse te površine namreč akumulirajo veliko toplote in jo ponoči oddajajo. Posledično je lahko nočna temperatura mest v primerjavi s periferijo višja za kar 12 stopinj celzija (podatek drži za mesta z enim milijonom prebivalcev). Vročina pa ni le neprijetna, ampak vpliva tudi na naše zdravje.
Raziskave kažejo, da umrljivost v času vročinskih valov bliskovito poskoči: le v enem samem vročinskem valu avgusta 2003 v Sloveniji umrlo kar 81 ljudi več kot bi bilo pričakovati za to obdobje, kar pomeni skoraj 13-odstotni porast umrljivosti za opazovano obdobje. Najbolj prizadeti so starejši, revnejši in že bolni, ogroženi pa so tudi ljudje, ki živijo v neklimatiziranih mansardnih stanovanjih. Zelo pomembna je torej sama lokacija, struktura zgradbe in bližina zelenih površin, ki nudijo naravno senco.
Stalna izpostavljenost mestnemu hrupu vpliva na razvoj možganov
Pot nas je nato popeljala proti Glavnemu trgu, kjer smo nekoliko postali, da bi poslušali besede mlade aktivistke, a smo jo zaradi hrupa mimovozečih avtomobilov le stežka razumeli. A ko smo se ji približali, je naslovila ravno ta problem, v katerem smo se znašli: problematiko hrupa in visokih koncentracij ozona zaradi prisotnosti motornih vozil. Za območja, kjer primanjkujejo zelene površine, bi bilo avtomobile pametneje zamenjati s kolesi. Tako bi seveda pripomogli k manjšim izpustom fosilnih goriv in posledičnim nižjim koncentracijam ozona v zraku.
Problematičen pa je že sam hrup, saj naj bi ta po študiji, ki sta jo v znanstvenem časopisu Science predstavila doktorja Edward Chang in Michael Merzenich, vplival na počasnejši razvoj avditornega predela možganov pri mladih podganah.
Maribor ima dovolj zelenih površin, a več ne bi škodilo
S skupinico smo se zatem odpravili proti Magdalenskemu parku, kjer je mlada mariborska aktivistka predstavila še dobrobitnost zelenih površin.
Ste vedeli, da lahko eno samo drevo v enem letu skladišči kar 150 kg ogljikovega dioksida in da je ob vročih dnevih temperatura v parkih ali gozdovih lahko nižja tudi do 8 stopinj celzija? Da lahko le štiri kilometri gozdnate površine absorbirajo toliko ogljikovega dioksida, kolikor ga ustvari en avtomobil po kar 41.600 prevoženih kilometrih? Drevesa pa ustvarjajo tudi zatočišče pred gostim deževjem – če v mestu Maribor zaradi obilnega deževja torej zatajijo odtočni kanali in se vsa ta voda več nima kam stekati, so drevesne krošnje skupaj z zeleno površino idealna rešitev tovrstnega problema, saj lahko zadržijo kar polovico letnih ali sezonskih padavin, kar pomeni, da se količina padavin, ki pade na asfalt, zmanjša tudi za 60 odstotkov.
Mlada aktivistka Maja je zato opozorila, da bi slednje pri bodočih mestnih načrtih morali vzeti v obzir tudi pokrajinski arhitekti in gozdarji, sploh kar se tiče izbire dreves. Zlasti češnja in beli gaber veljata za drevesni vrsti, ki sta najbolj prilagojeni ekstremnejšim vremenskim razmeram. Mariborčani imamo tudi to srečo, da nas ohlaja naš naravni ohlajevalni sistem, to je reka Drava.
Slovenci izrabljamo premalo obnovljivih virov energije
Naposled smo se ustavili še pri študentskem domu Quadro na Taboru, ki velja za prvi nizkoenergetski študentski dom v Sloveniji. Toploto pridobiva preko sistema toplotnih črpalk, za dodatno energijo pa skrbijo tudi strešne foto celice, ki delujejo preko sončno energije. Slednja poganja tudi dvigalo doma. Reciklira se celo zrak, zaradi česar so sobe vedno prezračene.
Ob tem nas je naš gostitelj poučil še o premajhni rabi solarne in vetrne energije, ki bi ju v Sloveniji lahko mnogo bolje izkoristili: le 2 odstotka solarne in vetrne energije se porabita za električno napajanje slovenskega omrežja. Po drugi strani pa je odličen primer energetske prakse denimo Kostarika, ki se je leta 2015 kar 285 dni napajala z obnovljivimi viri energije.
