Tanja Veber v Mariborinfo podkastu #17 o prostovoljstvu na Art Kampu, Živi knjižnici, programu Maribor skozi rožnata očala in majhnih dejanjih, ki lahko skupnost naredijo bolj odprto, varno in povezano.
Z začetkom poletja Maribor zaživi s Festivalom lent, z njim pa oživi tudi Mariborski mestni park, kjer bo letos potekal že devetnajsti Art Kamp. Ta je neločljivo povezan s prostovoljci. Kot poudarja koordinatorica prostovoljcev Tanja Veber, prostovoljci niso le pomoč pri izvedbi, temveč pomemben del festivalskega utripa.
Vsako leto se jih ekipi pridruži približno od 30 do 40, njihova vloga pa sega od pomoči pri delavnicah in pripravi prizorišč do podpore v zaodrju in ustvarjanja prijetnega stika z obiskovalci. »Jaz bi rekla, da so kar temelj in osrčje vsega dogajanja,« je poudarila.
S Tanjo Veber, socialno pedagoginjo, mladinsko delavko, trenerko v neformalnem izobraževanju z večletnimi izkušnjami dela z mladimi, se nismo pogovarjali le o Art Kampu, ampak tudi o tem, kaj prostovoljstvo da tistim, ki pomagajo, in zakaj mora biti dobro organizirano, da ne postane samoumevno ali izkoriščevalsko.
Sama se je s prostovoljstvom srečala že v srednji šoli, bolj intenzivno pa kot študentka socialne pedagogike: »In se mi zdi, da so te prostovoljske izkušnje zelo vplivale na to, kam me je potem čisto profesionalno 'potegnilo'.«
Dotaknili smo se tudi Žive knjižnice, projekta, ki skozi osebne zgodbe odpira prostor za dialog in razumevanje, ter programa Maribor skozi rožnata očala, ki že desetletje ustvarja varnejše prostore za LGBTIQ+ skupnost v Mariboru.
Smo ljudje še pripravljeni pomagati drug drugemu?
Veber meni, da prostovoljstvo v družbi še vedno živi. Kot pravi, so eno najmočnejših področij prostovoljstva še vedno gasilci, posebej zunaj večjih mest. Ob večjih nesrečah se pokaže, da se ljudje znamo hitro odzvati in stopiti skupaj.
Po njenem mnenju prostovoljstvo dobro deluje tam, kjer ima jasno namero in kjer organizacije vedo, zakaj prostovoljce vključujejo. »Prostovoljci so in obstajajo, delujejo,« poudarja.
Ob tem razume tudi mlade, ki se danes pogosteje odločajo za plačano delo, saj je trg študentskega dela bolj odprt, bolje reguliran in bolje plačan kot pred desetletjem ali dvema. Kadar je v določenem obdobju prednostna naloga finančna varnost, je odločitev za plačano delo po njenih besedah povsem razumljiva.
Jasno je spregovorila tudi o meji med prostovoljstvom in izkoriščanjem. Ta je po njenem mnenju presežena takrat, ko prostovoljci nadomeščajo redni kader ali strokovne storitve, ki bi morale biti plačane.
»Zdi se mi, da mora biti dobro prostovoljstvo dobro organizirano. Povrniti vložek prostovoljcev je najmanj, kar lahko naredi organizacija, ki prostovoljstvo ponuja. Poleg tega so pomembni tudi mentorstvo, podpora in jasnost pri urnikih. Ne zdi se mi samoumevno, sploh pa ne prav, da bi morali prostovoljci vlagati svoje finance v to, da so lahko nekje prostovoljci,« je povedala.
Živa knjižnica, kjer so knjige ljudje, ki skozi dialog delijo svoje življenjske zgodbe
Pomemben del Tanjinega dela je povezan tudi z Mladinskim kulturnim centrom Maribor in Živo knjižnico. Kot pravi, je bila to zanjo dejavnost, ob kateri se je tudi sama veliko naučila.
Po njenih besedah je moč projekta prav v tem, da lahko drugega človeka neposredno vprašamo, kako je živeti v njegovih čevljih – z redko boleznijo, begunsko izkušnjo, v istospolnem partnerstvu ali s katero drugo življenjsko okoliščino, ki je sami ne poznamo. Včasih so Žive knjižnice tematske, na primer posvečene duševnemu zdravju, včasih pa združujejo zelo raznolike profile ljudi.
Razmišlja, da živimo hitra življenja, pogosto za ekrani, zato so resnična srečanja z ljudmi še toliko pomembnejša: »Mislim, da je to super priložnost, da delamo svet malo, pomalo lepši, prijaznejši, bolj odprt.«
»To je zame lepota tega projekta: da srečaš nekoga in ugotoviš, da imamo vsi svojo zgodbo, da je bilo vsem nam na neki način težko, da so nas zaznamovali otroštvo, družba ali različne izkušnje, a se kljub temu lahko srečamo in slišimo. To je ena bolj srčnih stvari, ki jih počnem.«
Maribor skozi rožnata očala
V pogovoru smo se dotaknili tudi programa Maribor skozi rožnata očala, ki pri Mladinskem kulturnem centru Maribor deluje že deset let in ki z informacijami, druženjem, nasveti in različnimi aktivnostmi pomaga vsem z vprašanji pri odkrivanju in sprejemanju svoje spolne identitete ali spolne usmerjenosti. Povedala nam je, kako je začetek povezan prav z Živo knjižnico, kako je nastala zbirka osebnih izpovedi Skozi rožnata očala in kako se je program nato postopoma širil.
Sledile so delavnice za mlade, pogovori o vključevanju v Mariboru, vikend delavnice, rožnata Živa knjižnica in pozneje tudi parada ponosa. Spominja se ene od prvih delavnic, na kateri se je zbralo skoraj trideset mladih, večinoma LGBTIQ+ oseb. To je bil jasen znak, da so takšne vsebine v mestu potrebne.
»Bolj kot je odprto okolje, bolj odprto lahko ljudje vsakdanje živimo,« poudarja. Ob tem dodaja, da v Mariboru kvir skupnost obstaja, a mogoče ni tolika odprta in javna, kot če bi živeli v čisto nekem odprtem in popolnoma sprejemajočem okolju.
Zdrava raba zaslonov in majhne stvari, ki štejejo
V podkastu smo se dotaknili tudi programa Odklop, ki osnovnošolce spodbuja k varnejši in odgovornejši rabi zaslonov.
Ob koncu pogovora je Tanja Veber spregovorila tudi o sebi. Pravi, da jo najbolj zanimajo odnosi, ljudje in načini, kako se povezujemo. Trenutno velik del njene pozornosti namenja študiju telesne psihoterapije, sicer pa pravi, da živi za spontane družabne trenutke - družabne igre, kave, sprehode po gozdu in majhne vmesne trenutke, ki jih prinaša nekoliko bolj svoboden, čeprav na zunaj včasih kaotičen freelancerski način življenja.
»Zdi se mi, da lahko včasih zelo majhne stvari naredijo zelo veliko za to, da so naši svetovi lepši, boljši in bolj prijazni,« razmišlja.
Celoten pogovor s Tanjo Veber si lahko ogledate v video podkastu.
