Mestni park že več kot stoletje in pol spremlja razvoj Maribora, v njem pa se skrivajo zgodbe, ki jih marsikdo ob vsakodnevnem sprehodu spregleda.
Mestni park je danes eden najbolj prepoznavnih delov Maribora, njegova zgodovina pa sega več kot 150 let v preteklost. Nastajal je postopoma, skupaj s širjenjem mesta, pri njegovih začetkih pa je pomembno vlogo odigralo Olepševalno društvo, predhodnik današnjega Hortikulturnega društva Maribor.
O tem, kako se je park sploh začel razvijati, kaj vse se je v njem skozi desetletja spreminjalo in katere podrobnosti danes marsikdo spregleda, smo se pogovarjali s predsednikom Hortikulturnega društva Maribor Borutom Ambrožičem.
Začetek zgodbe sega v leto 1869
Olepševalno društvo je bilo v Mariboru ustanovljeno leta 1869. Med njegovimi člani so bili tudi predstavniki takratne mestne oblasti, namen pa je bil precej jasen. Maribor so želeli urediti po vzoru večjih evropskih mest.
»Želeli so, da Maribor postane moderno evropsko mesto, kot so bila Dunaj, Pariz, Praga in podobno, z zelenimi javnimi površinami,« je povedal Ambrožič.
Mesto je leta 1871 od grofa Ferdinanda Brandisa odkupilo zemljišča za ureditev parka, prvi del pa so začeli urejati že naslednje leto.
Med prvimi zasaditvami je bil tudi drevored divjih kostanjev ob današnjem Akvariju terariju. Ker govorimo o obdobju, daljšem od stoletja, prvotnih dreves seveda ni več v celoti. Drevored so zaradi bolezni, škodljivcev in različnih poškodb skozi čas večkrat pomlajevali.
Park se je nato postopoma širil in dobival podobo, ki jo v osnovnih potezah poznamo še danes.
Društvo je ozelenjevalo tudi druge dele Maribora
Olepševalno društvo pa ni skrbelo samo za park.
Sodelovalo je pri zasaditvi današnjega Tomšičevega drevoreda, veliko dela pa je opravilo tudi na Kalvariji. Po zgodovinskih podatkih so tam konec 19. stoletja zasadili več tisoč dreves.
»Društvo se je res trudilo maksimalno ozeleniti Maribor,« je dejal Ambrožič.
Za mestne zelene površine je skrbelo vse do druge svetovne vojne. Po vojni je to nalogo prevzela lokalna oblast, pozneje pa različne mestne službe in podjetja.
Zakaj govorimo o Treh ribnikih, če pa so štirje?
Ko govorimo o Mestnem parku in območju Treh ribnikov, Ambrožič je spomnil, da so tam pravzaprav štirje ribniki.
Trije so povezani z območjem, ki ga poznamo kot Tri ribnike, četrti pa leži nižje v Mestnem parku.
Voda s tega območja je imela nekoč tudi pomembno obrambno vlogo. Povezana je bila z obrambnim sistemom srednjeveškega Maribora, saj so lahko ob nevarnosti z njo napolnili jarek ob mestnem obzidju.
Ambrožič ob tem omeni tudi znano mariborsko pripoved o pogumnem krojačku, ki naj bi v času turških vpadov odprl zapornico in z vodo napolnil obrambni jarek.
Od vožnje s čolni do Rožnega grička
Park skozi zgodovino seveda ni služil samo sprehodom.
Obiskovalci so se nekoč po ribniku vozili s čolni, ob koncih tedna pa so bili običajni sprehodi po parkovnih alejah. Del družabnega življenja so predstavljali tudi koncerti v glasbenem paviljonu.
Ambrožič izpostavlja še Rožni griček oziroma Rosenhügel, ki ga starejši Mariborčani dobro poznajo.
Na vrhu so nekoč rasle vrtnice vzpenjavke, postavljene so bile klopi, prostor pa je bil priljubljen tudi med zaljubljenci.
»To je bila pred drugo svetovno vojno, pa tudi pozneje, priljubljena točka za zaljubljene,« je dejal.
Sam pa ima na park tudi precej drugačen otroški spomin. V danes precej zapuščenem japonskem vrtu je bila nekoč plitva voda.
Spominja se, da so se kot otroci tam igrali in lovili med majhnimi žabami.
V parku več kot 120 različnih drevesnih vrst
Mestni park je zanimiv tudi zaradi velikega števila različnih dreves.
Po Ambrožičevih besedah jih je več kot 120 vrst, kar je veliko tudi za park takšne velikosti.
Med drevesi, ki jih posebej izpostavlja, je mogočen mamutovec oziroma sekvoja ob Rožnem gričku. Gre za eno od dveh starejših sekvoj v Mariboru, druga raste nekoliko višje, pri Kmetijsko gozdarskem zavodu pod Kalvarijo.
V parku so tudi številna druga drevesa, ki so stara več kot sto let.
Da obiskovalci ne bi hodili mimo njih, ne da bi vedeli, kaj gledajo, je Hortikulturno društvo Maribor leta 2018 skupaj s partnerji na več deset različnih dreves namestilo informativne tablice.
Istega leta je društvo izdalo tudi vodnik po izjemnih drevesih mariborskih mestnih parkov, v katerem so podrobneje predstavljena izbrana drevesa in zgodbe, povezane z njimi.
Veliko drevo ne zraste v nekaj letih
Ko pogovor nanese na pomen dreves v mestu, Ambrožič izpostavi nekaj, kar se pri novih zasaditvah pogosto pozabi. Drevo lahko posadimo hitro, desetletij rasti pa ni mogoče nadomestiti.
Za primer ponudi lipo na Trgu generala Maistra. Posajena je bila leta 1991 kot nekaj metrov visoka sadika, danes pa gre za veliko drevo z razvejano krošnjo.
Podoben primer so platane ob Titovi cesti. Ambrožič pravi, da je videl razglednico iz leta 1963, na kateri so bile takrat komaj nekaj metrov visoke. Danes tam stoji mogočen drevored.
»Ljudje lahko tako dobijo občutek, koliko desetletij je potrebnih, da je drevo res veliko, odraslo in predvsem da daje senco,« je povedal.
Razlika se najbolj pokaže poleti. Meritve, ki jih je Hortikulturno društvo izvajalo skupaj z mariborskimi gasilci, so po njegovih besedah pokazale velike temperaturne razlike med površinami v senci dreves in neposredno izpostavljenimi tlakovanimi površinami.
Park, mimo katerega včasih hodimo prehitro
Ambrožič je dodal, da lahko človek po Mestnem parku hodi leta, pa še vedno spregleda marsikaj.
Mamutovec ob Rožnem gričku, ostanki japonskega vrta, drevesa z več kot stoletjem zgodovine, štirje ribniki namesto treh in sledi obdobja, ko so se Mariborčani po parku vozili s čolni, so le del teh zgodb.
Park je tako po njegovem tudi nekakšen zapis razvoja mesta: od starejšega vodnega in obrambnega sistema do urejenega mestnega parka, kakršnega poznamo danes.
