Pretresljive osebne izpovedi o bolezni, smrti in žalovanju so na konferenci MEN-TAL 2026 odprle vprašanje, ali znajo slovenska podjetja ostati človeška tudi v najtežjih trenutkih.
V Cankarjevem domu je včeraj potekala konferenca MEN-TAL 2026, eden najbolj čustvenih dogodkov o duševnem zdravju pri nas doslej. Namesto govorov o produktivnosti in uspehu so v ospredje stopile zgodbe o bolezni, smrti, žalovanju, izgubi otrok in vračanju zaposlenih nazaj med sodelavce.
Dogodek je potekal pod častnim pokroviteljstvom predsednice Nataše Pirc Musar, organizatorji pa so želeli odpreti prostor za teme, o katerih podjetja pogosto še vedno molčijo.
»MEN-TAL ni konferenca o tem, kako biti uspešen. Je prostor, kjer si dovolimo biti človek,« je ob odprtju poudaril pobudnik projekta Marko Podgornik Verdev.
Konferenco je povezovala Saša Einsiedler, z interpretacijo pesmi »You Raise Me Up« pa jo je odprla pevka Laura Kmetič.
»Tudi če misliš, da si okej, morda nisi«
Ena najbolj iskrenih razprav dneva je bila posvečena vprašanju, kako podjetja reagirajo, ko zaposleni zboli ali doživi osebno stisko. Govorci so opozorili, da številna podjetja v takšnih trenutkih zaradi nelagodja in neznanja pogosto izberejo tišino.
Svojo pretresljivo izkušnjo je delila Dollores Rožan, ki se je z redkim sarkomom soočila kar štirikrat.
Prvič je zbolela v času epidemije covida, ko je delo potekalo od doma, zato sprva ni občutila vseh posledic bolezni na delovno življenje. Z vsako novo diagnozo pa je postajalo težje.
»Tudi če misliš, da si okej, morda nisi 100-odstotno pripravljen, da se spet razdajaš na 100 odstotkih,« je povedala.
Ob tem je poudarila, kako pomembno je bilo razumevanje podjetja in postopno vračanje v delovni proces.
Vodje morajo znati biti ljudje
Da podpora zaposlenim ne sme biti le kratkoročen odziv na krizo, sta opozorili tudi Mojca Duhovnik iz Novartis ter Barbara Zupančič.
Po njunem mnenju mora skrb za duševno zdravje postati del kulture podjetja, ne zgolj odziv ob tragedijah.
Pomembnost majhnih, človeških dejanj je poudarila tudi Ivica Flis Smaka.
»Včasih je dovolj majhen korak – vprašanje, ali potrebuješ pomoč. Da vidiš človeka,« je dejala.
Skupno sporočilo razprave je bilo jasno: na koncu največ štejejo odnosi.
Dvorana obnemela ob izpovedi dr. Željka Ćurića
Med najbolj ganljivimi trenutki konference je bil nastop psihiatra Željka Ćurića, ki je prvič tako osebno spregovoril o izgubi žene.
»Brezpogojna ljubezen je zavestna odločitev, sprejeta z ljubeznijo,« je povedal.
Opisal je dneve po njeni smrti in trenutek, ko je v žalovanju našel mir.
»Najprej sem sedem dni jokal. Potem sem se vprašal: čemu?« je dejal in dodal: »Podarjena mi je bila ljubezen – 45 let čudovitega življenja z njo. In to je na koncu mir.«
»Naredili smo vse, pa se je vseeno zgodilo«
Velik odziv je sprožila tudi izpoved podjetnika Andreja Klančarja iz podjetja Klančar žerjavi, ki je govoril o tragični prometni nesreči na delovni poti, v kateri je umrl njihov sodelavec.
»Naredili smo vse, da bi bili varni. Pa se je vseeno zgodilo,« je povedal.
Po nesreči so zaposlenim zagotovili strokovno psihološko pomoč, sam pa danes odkrito govori o pomenu psihoterapije.
»Psihoterapijo danes priporočam vsakemu,« je poudaril.
Psiholog Mark Bračič je ob tem opozoril, da podjetja ne smejo čakati na tragedijo, ampak morajo strategije podpore pripraviti vnaprej.
»Na zalogo moramo imeti strategijo,« je dejal.
Prvič javno o izgubi dveh otrok
Dvorano je močno pretresla tudi izpoved Tanje Mejak Bordon, ki je prvič javno spregovorila o izgubi dveh mrtvorojenih otrok.
»Vzgajali so me, da moram biti močna. Da bolečine ne prinašam v službo,« je povedala.
Spomnila je tudi na boleče in pogosto neprimerne odzive okolice, ki njene izgube ni znala razumeti.
Kljub tragediji sta ji delo in študij postopoma pomagala nazaj v življenje, danes pa je, kot pravi sama, njena največja sreča zdrava deklica doma.
»Žalovanje je oblika ljubezni«
Močan vtis je pustila tudi Ana Kordeš, ki je leta 2020 v nesreči na Soči izgubila desetletnega sina Jašo.
»Žalovanje je oblika ljubezni do osebe, ki je več ni,« je poudarila.
Opozorila je, da žalovanje ni linearen proces in da zaposleni ne potrebujejo zgolj formalnih programov dobrega počutja, temveč predvsem pristno človeško podporo.
Da čustva niso ovira za poslovni svet, ampak njegov pomemben del, je poudarila tudi Katarina Katja Mihelič.
»Ljudje sprejemamo odločitve s čustvi,« je dejala.
»Samo tako, da ljubimo«
Zaključno razpravo je vodila Mirjana Mladič, sodelovali pa so Ana Kamenik, Jon Kanjir in Julija Pelc.
Slovensko društvo Hospic je skozi besede Jona Kanjirja opozorilo, da se resnična empatija začne pri preprostih stvareh.
Na vprašanje, kako lahko kot družba postanemo bolj sočutni, je odgovoril preprosto: »Samo tako, da ljubimo.«
Julija Pelc pa je zaključila z opozorilom, da sočutje ne sme ostati zgolj lepo zapisana vrednota podjetij.
»Sočutje se rodi v nameri in v ravnanju,« je poudarila.
