Minister Jevšek za Mariborinfo: »Nikoli nismo in tudi ne bomo pustili niti evra evropskih kohezijskih sredstev v Bruslju.«

V času, ko se izteka mandat aktualne vlade, so tudi evropska kohezijska sredstva znova v središču razprav. Slovenija ima v programskem obdobju 2021–2027 na voljo približno 3,2 milijarde evrov, a javnost pogosto sliši očitke o počasnem črpanju in nevarnosti, da bi del denarja ostal neizkoriščen. 

Hkrati so regije, zlasti Podravje, Pomurje in Koroška, še vedno soočene z razvojnim zaostankom za Osrednjeslovensko regijo, premogovne regije pa prehajajo skozi zahtevno prestrukturiranje.

Koliko denarja je dejansko že razdeljenega in izplačanega? Ali Slovenija dosega mejnike, ki jih spremlja Evropska komisija? Se regionalne razlike kljub milijardam zmanjšujejo – ali ostajajo? In ali so manjše občine v sistemu res v slabšem položaju?

O teh vprašanjih smo ob zaključku mandata govorili z aktualnim ministrom za kohezijo in regionalni razvoj Aleksandrom Jevškom.

Slovenija ima v obdobju 2021–2027 na voljo okoli 3,2 milijarde evrov evropskih kohezijskih sredstev. Koliko tega denarja je danes že razdeljenega prek razpisov, koliko projektov je že potrjenih in koliko sredstev je bilo dejansko izplačanih? Smo pri črpanju na pravi poti ali obstaja tveganje, da del denarja ne bo porabljen pravočasno?

»Na dan 13. februar 2026 imamo izdanih odločitev o podpori: 2.483.685.024 evrov (EU + Slovenija) oziroma 1.987.466.895 evra (EU del), kar je 64 odstotkov pravic porabe. Projektov v izvajanju je za 1.786.450.328 evrov (EU + Slovenija) oziroma 1.409.926.918 evrov (EU del, kar je 45 odstotkov pravic porabe, izplačil iz državnega proračuna pa je za 483.449.862 EUR (EU + Slovenija) oziroma 389.140.633 evrov (EU del), kar je 13 odstotkov pravic porabe.

Večkrat slišim zelo pavšalne ocene, da slabo črpamo kohezijska sredstva. Zato bom večkrat ponovil, da to NE DRŽI. Nikoli nismo in tudi ne bomo pustili niti evra evropskih kohezijskih sredstev v Bruslju. Tudi konec leta 2025 smo dosegli zastavljeni mejnik. Konec vsakega leta imamo zastavljen mejnik, ki ga spremlja Evropska komisija, in če ga ne dosežemo, bi potencialno lahko izgubili del sredstev. Ampak mi še nikoli nismo nič izgubili! Niti evra, niti centa!

Pa še nekaj bi dodal, kar se pogosto pozablja. Ne le da smo dosegli zastavljene mejnike, v tem mandatu smo po katastrofalnih poplavah leta 2023 uspeli pridobiti in sedaj tudi že uspešno uporabiti dodatnih 428,5 milijona evrov sredstev solidarnostnega sklada. Na ta sredstva vsi pozabljajo, ko ocenjujejo in komentirajo učinkovitost črpanja evropskih sredstev.«

Podravje, Pomurje in Koroška sodijo v manj razvito vzhodno kohezijsko regijo. Kljub več kot desetletju intenzivnega črpanja evropskih sredstev razvojni razkorak do osrednjeslovenske regije ostaja. Kje vidite glavni razlog – v sistemu razdeljevanja sredstev, kakovosti projektov, strukturi gospodarstva ali v pomanjkanju sistemskih državnih politik?

»Vprašanje regionalnega razkoraka med vzhodno kohezijsko regijo (Podravje, Pomurje, Koroška) in Osrednjeslovensko regijo je kompleksno in nanj ni mogoče odgovoriti z enim samim vzrokom. Ne gre zgolj za vprašanje sistema razdeljevanja sredstev ali kakovosti posameznih projektov, temveč za preplet strukturnih, gospodarskih in institucionalnih dejavnikov. 

Najprej je treba priznati, da je koncentracija gospodarskih dejavnosti v večjih urbanih središčih splošen evropski in globalni trend. Večja mesta ustvarjajo učinke ekonomije obsega, privabljajo visoko dodano vrednost, sedeže podjetij, finančne in IT storitve ter so močneje vpeta v mednarodne tokove. Slovenija pri tem ni izjema. Dobre prometne povezave in kratke razdalje dodatno omogočajo dnevno mobilnost, kar krepi gravitacijo Ljubljane kot gospodarskega središča. 

Po drugi strani pa zgolj intenzivno črpanje evropskih sredstev samo po sebi ne zagotavlja preboja, če ni podprto z ustreznimi strukturnimi prilagoditvami. Razvojni projekti, zlasti na področju infrastrukture in javnih storitev, so pomembno prispevali k visoki kakovosti življenja v vseh regijah, kar potrjujejo tudi razvojna poročila. Vendar infrastruktura sama ne ustvarja trajne konvergence, če ni podprta z rastjo produktivnosti, inovativnosti in zaposlenosti v zasebnem sektorju.

Ključna razlika med regijami se kaže predvsem v strukturi gospodarstva in ravni dodane vrednosti. Regije z močnejšo prisotnostjo podjetij, z visoko dodano vrednostjo, raziskovalno-razvojnimi dejavnostmi in sedeži večjih podjetij ustvarjajo višji BDP na prebivalca. Za bolj skladen regionalni razvoj je zato nujno sistemsko, medresorsko usklajeno delovanje države – od industrijske politike, davčnega okolja, izobraževalnega sistema, prometne in digitalne infrastrukture do spodbud za investicije in podjetništvo v regijah.

Prav v tej smeri smo naredili tudi spremembe zakonodajnega in strateškega okvira regionalne politike, ki daje večji poudarek strateškemu načrtovanju, prilagajanju ukrepov specifičnim potrebam posamezne regije ter večji odgovornosti za rezultate. Sredstva kohezijske politike in mehanizem dogovorov za razvoj regij so pomemben instrument, vendar so lahko učinkoviti le kot del širše, usklajene razvojne politike. 

Ob tem velja poudariti, da se razlike med regijami zmanjšajo, če poleg BDP upoštevamo kazalnike razpoložljivega dohodka in kakovosti življenja. To kaže, da razvojna vlaganja dosegajo pomembne socialne in infrastrukturne učinke. Vendar,  če želimo dolgoročno zmanjšati razvojni razkorak, moramo prvenstveno okrepiti produktivnost, inovacijski potencial in kakovost delovnih mest v vseh regijah ter spodbujati razvoj na podlagi njihovih primerjalnih prednosti.«

Občine pogosto opozarjajo, da so pri prijavah na razpise uspešnejše tiste z močnimi projektnimi ekipami in administrativnimi kapacitetami. Kako ministrstvo zagotavlja, da kohezijska politika ne poglablja razlik znotraj manj razvite regije – med večjimi mesti in najmanjšimi občinami? Ste v mandatu uvedli konkretne mehanizme podpore manjšim občinam?

»Vprašanje administrativnih kapacitet občin je legitimno. Res je, da so pri klasičnih razpisnih mehanizmih pogosto uspešnejše občine z močnejšimi projektnimi ekipami, več izkušnjami in stabilnejšo administrativno strukturo. Prav zato je ključno, da kohezijska in regionalna politika ne temelji zgolj na tekmovalnem principu »kdo napiše boljšo vlogo«, temveč vključuje tudi teritorialne in sistemske mehanizme uravnoteževanja.

Za sam sistem financiranja občin in delež sofinanciranja investicij je neposredno pristojno Ministrstvo za javno upravo. Ministrstvo za kohezijo in regionalni razvoj pa preko ZSRR-2, regionalne politike in teritorialnih instrumentov ustvarja okvir, ki manjšim občinam omogoča vključevanje v razvojne procese na bolj strukturiran način. Ključni vezni člen so regionalne razvojne agencije (RRA), ki jih država sistemsko sofinancira za izvajanje splošnih razvojnih nalog v regijah. 

Njihova vloga je prav v tem, da zagotavljajo strokovno podporo vsem občinam v regiji – tudi najmanjšim – pri pripravi projektov, usklajevanju razvojnih prioritet in vključevanju v Dogovore za razvoj regij. Z novelo zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (ZSRR-2) smo to vlogo dodatno okrepili, zlasti na področju strateškega načrtovanja, identifikacije potreb in oblikovanja projektnih predlogov.

Pomemben instrument je tudi Lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost (CLLD) prek lokalnih akcijskih skupin (LAS), kjer se razvoj oblikuje po principu »od spodaj navzgor«. Ta model je posebej primeren za manjše in podeželske občine, saj omogoča prilagojene projekte manjšega obsega ter neposredno vključevanje lokalnih deležnikov. Dodatno so številne manjše občine vključene v posebna območja po ZSRR-2 – obmejna problemska območja, območja avtohtonih narodnih skupnosti in druga teritorialno opredeljena območja –, kjer se razvojne spodbude ciljano usmerjajo glede na specifične izzive. Občine se lahko povezujejo tudi v območna razvojna partnerstva in prek teh struktur enakovredno sodelujejo pri oblikovanju regionalnih programov in vključevanju projektov v DRR. 

V tem mandatu smo uvedli tudi možnost sofinanciranja do največ treh regijskih pisarn v Bruslju, s ciljem, da regijam in s tem tudi manjšim občinam olajšamo dostop do neposrednih razpisov Evropske komisije. S tem želimo okrepiti kompetence in prisotnost regij tudi na področju neposrednih evropskih programov, kjer so priložnosti pogosto manj izkoriščene.« 

Slovenija iz Sklada za pravični prehod podpira prestrukturiranje premogovnih regij Savinjsko-šaleške in Zasavja. Ali lahko danes navedete konkretne, merljive rezultate, nova delovna mesta, potrjene investicije, začete projekte, ali smo še vedno predvsem v fazi priprave programov in razpisov?

»Sklad za pravični prehod (SPP) je v programskem obdobju 2021-2027 nov sklad kohezijske politike. Namenjen je regijam, prebivalcem, gospodarstvu, ki so zaradi zelenega prehoda, ki koristi vsem, prizadeti. To so območja, vezana na izkopavanje in rabo premoga ali na  industrijo z največjo intenzivnostjo toplogrednih plinov. Dve slovenski premogovni regiji -  to sta Zasavje in Savinjsko Šaleška (SAŠA) regija -  imata skupaj na voljo slabih 250 milijonov evrov. 

S temi sredstvi se že izvajajo konkretni projekti: 

Zasavje: 

• Center za demonstracije in usposabljanje za brezogljične tehnologije (Center DUBT),
• Ekonomsko poslovna cona Kisovec II (že zaključen projekt),
• OIC Lakonca,
• PC Rudnik,
• Podjetniški inkubator 7Kompreshaus',
• Izgradnja sončne elektrarne Prapretno 2 in 3 z baterijskim hranilnikom,
• Preplet - Zasavsko učno središče.

Savinjsko-Šaleška regija:

• Poslovna cona Pesje - Vzhod,
• Tehnološki park Velenje,
• Stara elektrarna - Center prihodnosti,
• Preobrazba SDO Šaleške doline - 1. faza,
• RE:SAŠA nova smer v vzgoji in izobraževanju,
• Laboratorij za raziskave bio-rafinacije biomase v Savinjsko–Šaleški regiji (Velenje).

Objavljena sta bila tudi dva javnara razpisa, v okviru katerih so vloge še v izbornem postopku:

• javni razois za spodbujanje investicij v gospodarsko prestrukturiranje v Zasavski in Savinjsko-Šaleški premogovni regiji v okviru Sklada za pravični prehod v obdobju 2024-2027 - podpora produktivnim naložbam,
• javni razpis za sofinanciranje raziskovalno-razvojnih in demonstracijsko-pilotnih projektov v Zasavski in Savinjsko-šaleški premogovni regiji v okviru Sklada za pravični prehod.«

Župani in investitorji opozarjajo na dolgotrajne postopke, zapletene razpisne pogoje in počasna izplačila. Kje v verigi izvajanja kohezijske politike nastajajo največji zastoji – na ministrstvu, pri posredniških organih ali pri upravičencih? In katere administrativne postopke ste v tem mandatu dejansko poenostavili? 

»V izvajanju kohezijske politike so bili največji izzivi na sistemski ravni, z zamudami pri regulativi in programiranju, prekrivanju programskih obdobij, sočasnosti izvajanja kohezijske politike in Načrta za okrevanje in odpornost (NOO) ter obnove po poplavah v letu 2023. 

Določene težave so tudi pri upravičencih, posebej manjših zasebnih upravičencih in občinah, ki se soočajo s pomanjkanjem kadrov in posledično z neustrezno pripravljeno projektno dokumentacijo in težavami pri vodenju postopkov. Ključne poenostavitve smo naredili  na področju poenostavitev postopkov pri preverjanju in povračilih sredstev, kar je pospešilo obravnavo zahtevkov in povračilo sredstev. 

Z okrepitvijo teritorialnih mehanizmov smo administrativno nekoliko razbremenili občine, saj instrumenti CTN, CLLD in Dogovor za razvoj regij zmanjšujejo administrativno breme ter omogočajo skupno načrtovanje in pripravo projektov, kar v končni fazi pomeni manj operativnega dela za posamezno občino. Pomembna sprememba v tem programskem obdobju za vse upravičence pa je, da pod upravičene stroške sodi tudi davek na dodano vrednost.«

Veliko se govori o decentralizaciji, manj o konkretnih prenosih pristojnosti ali finančnih vzvodov. Katere konkretne mehanizme ste v tem mandatu okrepili, da regije ali občine pridobijo več vpliva pri odločanju o razvojnih projektih? Ali so se pristojnosti dejansko premaknile bližje regijam ali je decentralizacija ostala predvsem politična usmeritev?

»Vprašanje decentralizacije je treba ločiti na dva vidika: upravno decentralizacijo (prenos formalnih pristojnosti) in razvojno decentralizacijo (večji vpliv regij pri načrtovanju in usmerjanju razvojnih sredstev). Uvedba pokrajin in prenos klasičnih upravnih pristojnosti je v pristojnosti Ministrstva za javno upravo. To je sistemsko vprašanje organizacije države. Na ministrstvu, pristojnem za regionalni razvoj, pa se osredotočamo predvsem na razvojno dimenzijo decentralizacije – torej na to, kako okrepiti vpliv regij in občin pri oblikovanju ter izvajanju razvojnih politik v času, ko pokrajin še nimamo.

V tem mandatu smo z novelo ZSRR-2 in sprejetjem Strategije regionalnega razvoja Slovenije ter njenega akcijskega programa naredili pomemben korak v tej smeri. Ključna sprememba je v tem, da regionalni razvoj ni več zgolj skupek razpisov, temveč strateško usklajen, medresorsko koordiniran proces. Regije prek regionalnih razvojnih programov in razvojnih svetov regij aktivno določajo prioritete, ki se nato vključujejo v Dogovore za razvoj regij (DRR). S tem imajo regije neposreden vpliv na izbor in prioritetno razvrščanje projektov, ki se financirajo iz nacionalnih in evropskih sredstev. 

Okrepili smo tudi vlogo regionalnih razvojnih agencij, ki imajo danes izrazitejšo strokovno in koordinacijsko funkcijo pri pripravi razvojnih programov, identifikaciji projektov ter povezovanju občin z državnimi resorji. S tem se razvojno odločanje vsebinsko približuje regijam, saj pobude izhajajo iz regijskega nivoja in se usklajujejo z državo, ne obratno. Pomemben element je tudi okrepitev teritorialnega dialoga med regijami in pristojnimi ministrstvi, kjer se projekti in razvojne potrebe usklajujejo že v fazi načrtovanja. To pomeni večjo soodgovornost regij pri oblikovanju razvojnih prioritet ter večjo prilagodljivost ukrepov glede na specifične potrebe posamezne regije.«