Slovenski igralec, ki je dvajset let gradil kariero v New Yorku in Los Angelesu, o vrnitvi v Ljubljano in novi vlogi v seriji Robin Hood.
Igralec Klemen Novak se je pred štirimi leti vrnil v Ljubljano po 20 letih življenja v New Yorku in Los Angelesu. Opisal nam je svoje prve vtise po vrnitvi in vsakdanje življenje z družino, ki ga napolnjuje z majhnimi užitki slovenske prestolnice.
Poleg tega nadaljuje mednarodno igralsko pot – kmalu ga bomo gledali v seriji Robin Hood, ki bo od 16. marca ob ponedeljkih na programu Epic Drama. V njej igra Gerolda, desno roko šerifa, v zgodbi, ki pripoveduje o odločitvah in preizkušnjah posameznikov v času velikih prelomov.
»V Ljubljani je prav posebna energija,« pravi Novak, ko se dobimo v centru na kavi, na čudovit pomladni dopoldan.
Za igralca, ki je preživel večino kariere v ZDA, je bila vrnitev nekaj posebnega – mesto je zdaj dom, kjer se prepleta družinsko življenje, prijateljski stiki in profesionalne priložnosti.
Veliko let ste živeli v New Yorku in Los Angelesu. Kaj vas je ob vrnitvi v Ljubljano najbolj presenetilo?
»Napredek mesta sem sicer opazoval že ob občasnih obiskih, vendar me je presenetilo, koliko življenja je danes na ulicah. Mesto nikoli ne deluje prazno, kar pomeni tudi več zanimive ponudbe.
Moram pa reči, da se mi zdi kulinarična scena v Ljubljani zelo dobra. Morda je to tudi posledica družbenih omrežij in ocenjevanja restavracij, ampak danes skoraj ni več restavracije, ki bi imela slabo ponudbo. Če kakovost ni dovolj visoka, enostavno ne preživi. Tako da se v Ljubljani res zelo dobro je – kar me zelo veseli.«
Če bi v Ljubljani snemali mednarodni film ali serijo – katera lokacija bi bila po vašem najbolj filmska?
»Mislim, da bi bil idealen prostor del mesta pod gradom – Stari trg in Gornji trg. Ta predel ima res poseben čar.
Mislim, da se je tam snemala celo neka korejska serija – Spomini na Alhambro. Žena mi jo je pokazala in ko sem gledal prizore, sem si rekel: počakaj, to je pa Ljubljana! Mesto ima res neko čarobnost.«
Po skoraj dveh desetletjih v tujini ste se vrnili v Slovenijo. Kako danes gledate na to odločitev?
»Mislim, da sem še vedno na začetku neke tranzicije. Štiri leta so minila, ampak prvo leto smo potrebovali samo za to, da smo se ustalili.
Pričakovanj si nikoli ne postavljam zelo natančno. Bolj opazujem, kako se pot odpira. Moram pa reči, da se je lani odprlo res veliko priložnosti in ta trend se nadaljuje tudi letos. Če pogledam nazaj – dogaja se več, kot sem pričakoval.
Vedno sem imel občutek, da življenje zna narediti čarovnijo. Sam sem nekako vedel, da bo vse v redu, nisem pa vedel, kako točno.«
Zdaj vas bomo gledali v seriji Robin Hood. Igrate Gerolda, desno roko nottinghamskega šerifa. Kako ste prišli do te vloge?
»Najprej sem dobil povabilo na splošno avdicijo. Posnel sem nekaj prizorov za več različnih likov, da bi produkcija videla, kakšen tip igralca sem.
Potem so sledili novi krogi avdicij – mislim, da sem posnel še tri dodatne. Vsakič sem dobil povratne informacije in nove smernice. Na koncu sem šel še na osebno avdicijo v Beograd, kjer sem se srečal z ustvarjalcema serije.«
Serijo so snemali v Srbiji. Kako je bilo ustvariti Sherwoodski gozd tam?
»Zelo impresivno. Zgradili so repliko srednjeveške vasi in gradu, po katerem si se lahko dejansko sprehajal. Grad je bil visok približno dvajset metrov.
Veliko smo snemali tudi v naravi, na Fruški gori. Tam so čudoviti listnati gozdovi, ki so me zelo spominjali na slovenske.
Zanimivo je bilo tudi to, da tam ni bilo signala, zato smo igralci veliko časa preživeli skupaj – pogovarjali smo se, pili kavo, razpravljali o življenju. Bilo je skoraj kot neko majhno pleme.«
Kako ste gradili lik Gerolda, da ni le klasičen zlobnež?
»Z režiserjem sva se veliko pogovarjala o tem, da je svet v tistem času sicer zelo grob, vendar to ne pomeni, da morajo biti liki brez empatije.
Gerold je grob, kadar mora biti, saj predstavlja avtoriteto. A hkrati ima notranji dialog in dvome. Ko se nekatere naloge začnejo spreminjati iz dolžnosti v nekaj bolj osebnega, se tudi njegova predanost začne krhati.«
V seriji ste snemali tudi s Seanom Beanom, ki je znan po vlogah Boromirja v Gospodarju prstanov, Neda Starka v Igri prestolov. Ste od njega odnesli kakšno igralsko lekcijo?
»Predvsem potrditev procesa. Ko snemaš sceno, greš od širokega kadra do zelo bližnjega. Z vsako ponovitvijo se lik bolj ustali.
Sean je zelo sproščen v procesu. Če se zmotiš, ni problema – snemanje teče naprej. Pomembno je, da ostaneš prisoten. To je bila lepa potrditev načina dela, ki ga tudi sam že uporabljam.«
V Hollywoodu ste opravili na stotine avdicij. Se kakšne še posebej spomnite?
»Spomnim se avdicije za film režiserja Mikea Millsa. Zelo cenim njegovo delo, zato sem si res želel biti del tega projekta.
Ko sem končal avdicijo, sem imel občutek, da sem vse naredil narobe. To je bila res nenavadna situacija.«
Pred igralsko kariero ste študirali farmacijo in računalništvo. Ali vam to znanje danes pomaga?
»Računalništvo zagotovo. Še danes me zelo zanima in z njim se tudi ukvarjam. Na nek način je to moj drugi poklic.
Rad ustvarjam sisteme, delam samostojno in si organiziram svoj čas. Farmacija pa pride prav bolj v šali – na primer v kakšnem kvizu ali pogovoru o kemiji ali zdravilih.«
Kako bi primerjali igralsko sceno v Ameriki in Sloveniji?
»V Sloveniji je veliko igralcev zaposlenih v gledališčih, kar pomeni stabilnost. V Ameriki je to skoraj nepredstavljivo. Tam večina igralcev dela projektno – film ali predstava lahko trajata nekaj mesecev, potem pa si spet brez dela.
Po drugi strani pa je v velikih filmskih mestih, kot so New York, Los Angeles ali Pariz, bazen igralcev ogromen. Govorimo o deset tisočih igralcev. Konkurenca za eno vlogo je lahko tudi tisoč ljudi.
Po eni strani imaš torej stabilnost manjšega trga, po drugi pa skoraj neomejene možnosti, vendar z ogromno konkurenco.«
V zadnjem času pogosto igrate kompleksne ali nasilne like. Vas takšni liki posebej zanimajo?
»Vedno so me zanimali temnejši kotički človeške duše. Zanima me, kaj človeka pripelje do določenih dejanj – ali je zlo res zlo ali je posledica bolečine.
Moj cilj je, da lik nikoli ni karikatura. Tudi če igra negativca, želim, da gledalci v njem vidijo človeka.«
Kako se je vaše življenje spremenilo, odkar ste postali oče?
»Zagotovo bolj pazim na čas. Nekatere stvari so zame neomajne – na primer rojstni dan hčerke.
Prej sem imel občutek, da moram nenehno graditi kariero in sprejeti vsako priložnost. Zdaj pa vidim, kako dragocen je čas z družino. Vrednote se spremenijo.«
Vaši hčerki je všeč življenje v Ljubljani?
»Ko smo prišli nazaj, smo tretji dan šli na Ljubljanski grad. Pogledala je mesto in rekla: 'Hvala, oči, ker si me pripeljal v to lepo deželo.' Takrat je imela pet let in ta trenutek mi je res ostal v spominu.«
Veliko mladih sanja o karieri v tujini. Kaj bi jim svetovali?
»Najprej – povsem v redu je, če na začetku preizkusiš več stvari. Nekateri že pri osemnajstih vedo, kaj želijo, drugi pa to odkrijejo kasneje.
Druga pomembna stvar pa je, da poslušaš svoj notranji glas. Veliko ljudi ti bo dobronamerno reklo, da je nekaj težko ali nemogoče. Včasih te želijo samo zaščititi.
Toda na koncu moraš zaupati sebi. Včasih vidiš le naslednji korak – in to je dovolj.«
