Po obilni večerji in morebitnem obisku polnočnic, smo se prebudili v prijetno božično jutro, ob tem pa še prebrali poslanico mariborskega nadškofa Alojzija Cvikla.
Nekateri so še siti od božične večerje, drugi s spancem nadomeščajo čas polnočnic, nekje pa so že pod smrečico in odpirajo darila. Praznovanje božiča pa pravzaprav izvira še iz predkrščanskih časov, ko je še mnogo ljudstev častilo nastop zimskega solsticija, saj naj bi po poganskih verovanjih Sonce premagalo temo in tako dobro pregnalo zlo.
Tako so naši predniki praznovali rojstvo boga Sonca Božiča Svarožiča, ki je poosebljal mlado sonce, v ta namen pa so izvajali razne tradicionalne obrede, med katerimi je bilo tudi kurjenje čokov, saj je plamen ponazarjal boga in njegovo moč. Ravno zato so morali goreti čim dlje, ob tem pa so ljudje darovali hrano, pijačo in tudi prerokovali.
Bistvo krščanskega božiča pa je praznovanje prihoda Jezusa Kristusa. Lukov evangelij opisuje rojstvo kasnejšega odrešenika v Betlehemu, ki se je rodil v hlevu, saj tisto noč Jožef in Marija nista dobila drugega prenočišča. Tako ga je Marija položila v jasli, zato še danes marsikatera družina pod smrečico razpostavi tudi jaslice z upodobljeno družino, tamkajšnjimi živalmi in načeloma tudi pastirji ter svetimi tremi kralji. Del pa naj bi zasedla tudi betlehemska zvezda oziroma zvezda repetica, ki je ravno slednjim trem modrecem pokazala pot do hleva, medtem ko so hiteli z darovi. Ti naj bi bili predstavniki poganskih narodov, ki so se prišli pokloniti Jezusu s tremi darovi: svetim kadilom za Boga, zlatom za kralja in plemenito miro za človeka.
Adventni čas je čas pred božičen in v bogoslužju namenjen pričakovanju Jezusovega prihoda, vendar pa se izraz uporablja tudi med neverujočimi marsikje po Evropi in Ameriki. Ta se prične na četrto nedeljo pred božičem in zaključi na sveti večer – večer pred božičem. Adventni čas pa med katoliki označuje tudi pričetek novega liturgičnega leta, zaradi tradicije pa celo neverujoči postavijo na mizo adventni venec s štirimi svečami.
Adventni čas – čas pričakovanja in odprtosti
In kaj o tem prazničnem času meni mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl DJ?
»Adventni čas, ki nas je pripravljal na božični praznik, je v nas želel ustvariti ozračje pričakovanja in odprtosti. Tako je osnovno sporočilo božičnih praznikov, da je Bog znova in znova na poti k človeku.
V vsakdanjem življenju so obdobja, ko čutimo »tišino Boga«, ko ne čutimo njegove bližine in se nam zdi oddaljen. Kako premagati to noč? Vera je odnos, je nekaj živega, ki gre tudi preko kriz in teme. So pa tudi obdobja sreče in bližine. Ne smemo pozabiti, da je Bog tisti, ki je z nami tudi takrat, ko ne čutimo njegove bližine, da je tisti, ki vstopa v naše življenje, ki trka na vrata našega srca. To daje človeku upanje, ki ni kakšna utopija, ampak postaja resničnost.
Božični prazniki, ki so pred nami, so nova priložnost, da se utrdi naša vera v skrivnost, ki razodeva dobroto in človekoljubnost Boga, našega Odrešenika. Ti dnevi so priložnost, da o tej skrivnosti več razmišljamo in se v srcu zahvaljujemo za njo. V zgodbo Božjega vstopanja v naš svet je vključen vsak od nas.
Ta vključenost se lahko kaže le v zunanjem praznovanju božičnih običajev. Povabljeni pa smo, da od tega zunanjega, kar je človeku v oporo, naredimo korak naprej k pravi vsebini in sporočilu božiča.
Sporočilo božiča je v dejstvu, da je Bog po Besedi, ki se je učlovečila in naselila med nami, spregovoril »končno besedo«, se pravi besedo, ki izžareva vso globino njegove ljubezni in pozornosti do človeka.
Želim, da bi božično sporočilo doseglo čim več ljudi in, da bi ob tem praznovanju božiča naše življenje dobilo nov zagon in novo vsebino.
Naj bo novo leto 2018 ustvarjanje okolja z Božjim Sinom, ki ga krasijo mir, poštenje, domačnost in dobrota. To pa so osnovni pogoji na poti človeka k sreči!
Adventni čas, ki nas je pripravljal na božični praznik, je v nas želel ustvariti ozračje pričakovanja in odprtosti. Tako je osnovno sporočilo božičnih praznikov, da je Bog znova in znova na poti k človeku.
V vsakdanjem življenju so obdobja, ko čutimo »tišino Boga«, ko ne čutimo njegove bližine in se nam zdi oddaljen. Kako premagati to noč? Vera je odnos, je nekaj živega, ki gre tudi preko kriz in teme. So pa tudi obdobja sreče in bližine. Ne smemo pozabiti, da je Bog tisti, ki je z nami tudi takrat, ko ne čutimo njegove bližine, da je tisti, ki vstopa v naše življenje, ki trka na vrata našega srca. To daje človeku upanje, ki ni kakšna utopija, ampak postaja resničnost.
Božični prazniki, ki so pred nami, so nova priložnost, da se utrdi naša vera v skrivnost, ki razodeva dobroto in človekoljubnost Boga, našega Odrešenika. Ti dnevi so priložnost, da o tej skrivnosti več razmišljamo in se v srcu zahvaljujemo za njo. V zgodbo Božjega vstopanja v naš svet je vključen vsak od nas.
Ta vključenost se lahko kaže le v zunanjem praznovanju božičnih običajev. Povabljeni pa smo, da od tega zunanjega, kar je človeku v oporo, naredimo korak naprej k pravi vsebini in sporočilu božiča.
Sporočilo božiča je v dejstvu, da je Bog po Besedi, ki se je učlovečila in naselila med nami, spregovoril »končno besedo«, se pravi besedo, ki izžareva vso globino njegove ljubezni in pozornosti do človeka.
Želim, da bi božično sporočilo doseglo čim več ljudi in, da bi ob tem praznovanju božiča naše življenje dobilo nov zagon in novo vsebino.
Naj bo novo leto 2018 ustvarjanje okolja z Božjim Sinom, ki ga krasijo mir, poštenje, domačnost in dobrota. To pa so osnovni pogoji na poti človeka k sreči!«
