Peter Ladič o vodenju uspešnega štajerskega podjetja: »Ne uporabljamo besede 'šef'«

Podjetno s Petrom Ladičem. O rasti, osebnem razvoju in ekipi v Interi.

Ptujčan Peter Ladič je solastnik in direktor visokotehnološkega podjetja Intera, ki ostaja tako osebno kot poslovno tesno povezan z rodnim mestom. Življenju v starem mestnem jedru se ne želi odreči, čeprav priznava, da tam ni vedno vse rožnato. Prav v tem okolju je svoje prostore našlo tudi podjetje Intera.

Skupaj z Davorinom Gabrovcem sta imela jasno vizijo vzpostavitve Tehnološkega parka Ptuj v stavbi nekdanje vojašnice, pomembnega dela mestne zgodovine. Ob lokalnem okolju, mu je izjemno pomembno tudi zaposlovanje ljudi. Že v pogovoru z njim je opaziti, koliko razmisleka namenja delovnemu okolju, ki ga želi ponuditi zaposlenim, vzdušju v podjetju ter fizičnemu in duševnemu počutju sodelavcev, kar vidi kot temelj za dolgoročno rast in uspeh podjetja.

Ena prvih stvari, na katere opozori, je, da v podjetju nimajo dvigala, saj želi zaposlene (in sebe) spodbuditi, da se med delom vsaj malo sprehodijo. Na voljo imajo izključno zdrave prigrizke, kar, kot v smehu prizna, ni vedno sprejeto z navdušenjem.

V njegovi pisarni opazimo še tekoči trak za hojo, velikokrat pa dela tudi stoje. V spodnjih prostorih, kjer je kuhinja in prostor za malico, so na voljo še miza za namizni tenis, ročni nogomet, celo gugalnice in knjižne police. Neobičajno, a nedvomno zelo navdihujoče okolje.

Ladič je s svojim načinom vodenja velikokrat zgled tudi ostalim podjetnikom in gospodarstvenikom v regiji ter širše.

Ko pogledate svoj poslovni model: kateri kanali in kateri segmenti kupcev oziroma tipi podjetij  vam danes dejansko prinašajo največ prihodkov?

»Imamo zelo različne segmente. Delamo s fizičnimi osebami, s s. p.-ji, s posamezniki, delamo s kulturnimi ustanovami, kot so kina in gledališča, delamo pa tudi z največjimi slovenskimi podjetji in organizacijami, ki imajo tudi po nekaj sto ali več zaposlenih. Zato je težko reči, v katerem segmentu imamo največ naročnikov oziroma uporabnikov in tudi v kateri industriji posebej. Sigurno pa največ prometa narediš z večjimi podjetji, kjer tudi imamo največ naročnikov.«

Katere dejavnosti in viri so za Intero kot tehnološko podjetje resnično ključni – brez česa razvoja, rasti in konkurenčnosti na trgu ne bi mogli ohranjati?

»Sigurno je v prvi vrsti razvoj posameznikov, torej zaposlenih in zadovoljstvo zaposlenih. Smo večkratni zmagovalec Zlate niti, kot najboljši zaposlovalec v Sloveniji. To nam dosti pomeni in res dosti energije vlagamo v to, ker pač verjamemo, da če je zaposlena oseba zadovoljna, bo tudi podjetje imelo ogromno koristi od tega. Drugi pomemben del je ta, da vseeno prihajamo s Ptuja, kjer morda ni tako gospodarsko močno okolje, in da verjamemo, da lahko tudi s Ptuja zgradimo odlično ekipo. To pomeni, da je na Ptuju in v okolici ogromno talentov in da lahko konkuriramo Gradcu, Ljubljani, Mariboru in Zagrebu. In ja, kljub temu da že mogoče kakšne rešitve obstajajo na trgu, verjamemo, da lahko to naredimo boljše kot drugi. Vložiš več napora, več v marketing, ampak na koncu se to obrestuje.«

Intera je večkrat prejela naziv najboljšega zaposlovalca, a hkrati deluje v panogi, kjer je boj za kadre izjemno oster. Kaj pri vas dejansko naredi razliko, da ljudje ne le pridejo, ampak tudi ostanejo? Zakaj je to vam pomembno?

»Pri nas je res ogromna konkurenca za kadre. IT je panoga v izjemnem razcvetu, ne konkuriramo samo z drugimi podjetji na Ptuju, ne konkuriramo samo z drugimi podjetji v regiji, ampak v bistvu s celim svetom. Ker nekdo, ki je na Ptuju, lahko dela za nas, lahko dela za nekoga iz Ljubljane, lahko dela za nekoga iz Londona, praktično celi svet je lahko njihova služba. Zato nam je še toliko bolj pomemben proces pridobivanja novih ljudi, da že takrat naredimo najboljši možen izbor, ocenimo, kakšna je verjetnost, da bo oseba z nami ostala ali pa smo zanjo le odskočna deska, ter že vnaprej poskušamo odpraviti takšne pomisleke.

Kasneje pa ja, izjemno veliko vlagamo v razvoj posameznikov, ogromno se pogovarjamo, v katero smer želi kdo iti, kaj želi iti, kam se želi razvijati, kaj želi početi. Ekipi poskušamo zagotoviti najboljše pogoje: od fitnesa, joge, knjižnice, zajtrkov, sadja, dinamičen delovni čas, izobraževanja, formalna in neformalna. Organiziramo veliko dogodkov, kjer zaposleni lahko povabimo partnerje, družine, otroke, ki jih lahko brez težav pripeljemo tudi v službo, kjer je na razpolago otroški kotiček. Skratka, ves čas delamo na tem, ker vemo, kako težko je dobiti najboljše ljudi in ohranjati visoko stopnjo motiviranosti. Tudi zaradi tega imamo precej malo odhodov, če sploh.«

Pa se je kdaj pojavila kakšna kriza, ko ste imeli kadrovski manko, denimo da ste se širili, pa niste dobili ustreznih ljudi?

»Ja, seveda. Ko nas je bilo manj, ko si težje privoščiš iskati kader na rezervo in takrat, ko bi prišlo do kakšnega večjega projekta, si bil prisiljen iskati kader hitreje kot sicer. Skozi leta smo se naučili to predvideti. Druga pomembna stvar pa je tudi, da naš onboarding proces traja od tri do šest mesecev. Ko oseba pride, se najmanj tri, štiri ali pet mesecev uči, potem pa komaj postane del ekipe, ki lahko samostojno opravlja svoje delo. Zaradi tega tudi ne čakamo več, ampak delamo mogoče na rezervo, širimo ekipo, na način, da smo ves čas pripravljeni na prihodnost.«

Je bil ta pristop ciljno zastavljen že od vsega začetka, z namenom postati dober zaposlovalec, ali se je razvil na podlagi izkušenj?

»Ne, to pa sva v bistvu z Davorinom imela ves čas v mislih – biti najboljše možno podjetje. Večkrat sva se vprašala, kje bi midva želela delati, v kakšnem podjetju in kakšno kulturo želiva ustvarjati, in dejansko nama je to tisti glavni cilj že od vsega začetka. Zdaj je res, da s tem prostorom (Tehnološki park, op. a.) to lažje peljemo kot prej, ampak že tudi prej je bila kultura na zelo visokem nivoju.«

Kako skrbite za kulturo podjetja in voditeljstvo – kaj pri vas pomeni 'dober šef' v praksi? 

»Ne uporabljamo besede 'šef', to najprej. To je kvečjemu član ekipe, pa pač nekdo, ki potem poskrbi za neke določene stvari. Izjemno pomembna nam je komunikacija, se pravi, pogovarjamo se o vsem, o dobrih, kot tudi o manj dobrih stvareh. V bistvu so vse številke pri nas javne in vsak v podjetju ve, v katero smer gremo, ali smo na dobri poti ali morda ne, o tem se dosti pogovarjamo. Ta komunikacija je izjemno pomembna. Ogromno imamo pogovorov ena na ena. Vodja s svojimi člani, vodja z vodji, in to imamo na vsak kvartal. Vodja se usede z vsakim članom, članico ekipe in takrat se zelo hitro tudi vidijo morebitna vprašanja, izzivi, dvomi in potem to zelo hitro poskušamo rešiti. To je eden izmed teh ukrepov, kako ohranjamo ljudi dovolj motivirane in srečne, da ne začnejo razmišljati o kakšnih drugih alternativah, ampak najprej poskušamo urediti stvari v hiši.«

Kaj vas danes najbolj diferencira od konkurence – izdelek, storitev, proces, blagovna znamka ali kaj tretjega? 

»Smo eni prvih v Sloveniji, ki smo ponudili rešitev v Cloudu, v oblaku, SaaS rešitev. Pomeni, da smo eni prvih, ki smo ponudili, da si lahko naše softverske oziroma IT rešitve najel, ne kupil. In to ima določene prednosti, imelo pa je tudi določene pasti. In ko enkrat prideš do nekega števila naročnikov, je stvar precej bolj predvidljiva. Takrat smo tudi že vedeli, da moramo kot neko malo neznano podjetje, brez referenc na Ptuju, dosti vlagati v marketing in prepoznavnost. Se pravi, ne samo vlagati v sam produkt, ampak tudi v prepoznavnost blagovne znamke Intera in to nas mogoče diferencira od nekoga drugega: veliko delamo na tem, da smo tudi kot dober delodajalec in zanesljiv poslovni partner.«

Kakšno vlogo ima umetna inteligenca v vašem poslu danes, kje vam resnično skrajša čas ali stroške? 

»Umetna inteligenca je tukaj, jasno. Mi si izjemno veliko pomagamo z umetno inteligenco pri našem vsakdanjem delu, na več področjih, se pravi, čisto klasično marketing, teksti, seveda ogromno IT orodij, kjer našim razvijalcem in inženirjem pomaga umetna inteligenca. 

Ogromno umetne inteligence vključujemo tudi v naš produkt Intrix, kjer našim naročnikom pomagamo s tem. V našem primeru, ker smo seveda v Evropski uniji in veljajo zakoni, kot so GDPR, varovanje podatkov in tako dalje, kar mogoče v svetu še ni toliko razširjeno, moramo upoštevati kup varnostnih vidikov, kar poskušamo prenesti tudi na naše uporabnike in jih opozoriti, da ni vse tako svetlo, kot se mogoče kaže. Je treba uporabljati tudi lastno pamet pri uporabi vseh teh orodij. In tukaj smo se res ogromno naučili v zadnjih dveh letih: kako se tega lotiti, kaj so varnostni vidiki in je to tudi zelo pomaga našim naročnikom. Ampak ja, umetna inteligenca je seveda del našega vsakdana, potrebno se je izobraževati, razvijati, potrebno jo je uporabljati, vedno pa imeti v mislih tudi nek razmislek in neko distanco do tega, zavedanje, da ni zdaj vse 100-odstotno, kar dobimo.«

Tako hitro se razvija, da je včasih že kar težko slediti …

»Ja, izjemno, izjemno. Zdaj, vemo, obstaja nekaj takih primerjav, da je v določenih panogah ali pa določenih procesih znotraj podjetja razmerje tudi ena proti sedem ali pa ena proti deset, kar lahko ena oseba naredi danes s pomočjo umetne inteligence, prej pa si mogoče rabil sedem, osem, devet ljudi za to. Tako, da en kup procesov se je pohitrilo. Seveda na drugi strani to pomeni, da se mogoče kakšna ekipa zmanjša, ampak tudi z uporabo umetne inteligence prihaja do novih delovnih mest, do novih vlog v podjetju. Bom rekel, da je naša logika ta, da z umetno inteligenco povečujemo produktivnost. Ne sme pa biti to neki nadomestek za zmanjševanje ekipe ali stroškov. Konec koncev tudi umetna inteligenca veliko stane in še več bo stala.«

Če bi jutri prejeli milijon evrov dodatnega proračuna, kam bi ga usmerili in zakaj? 

»Težko odgovorim na to, ker ves čas planiramo s tem, kar pričakujemo. Nimam scenarijev, če bi zdaj nekdo prinesel milijon, kaj bi s tem naredili, ampak s tem, kar vemo, da bomo dobili, kar ustvarimo, planiramo naprej. Ampak verjetno, če bi bil milijon, bi verjetno širili ekipo in se še kakšnega drugega tujega trga lotili.«

Ste kdaj storili kakšno večjo napako ali se vam je pripetil poslovni spodrsljaju in kako danes preprečujete ponovitve? 

»Sigurno smo vsi delali napake in tako je prav. Ene so manj boleče, ene bolj, ene so vkalkulirane, kar je normalno, ker se učimo iz njih. Mogoče smo v preteklosti kdaj izgubili kakšno osebo, ker nismo pravočasno prepoznali nezadovoljstva, izzivov ali stisk, s katerimi se je kdo soočal. Ko smo se tega začeli zavedati, smo sprejeli kup ukrepov, ki nam pri tem pomagajo.«

Mimogrede, vaš coworking še deluje?

»Coworking v smislu najema mize? Ne, to ne. Smo enostavno toliko zrasli, da smo vse mize zapolnili. Imamo pa v okviru Kreativnice redne dogodke, meet upe, kamor povabimo različne strokovnjake, poslušalce in na ta način gradimo skupnost in spodbujamo širitev znanja.  Zelo veliko tudi sodelujemo s faksi in s srednjimi šolami. Organiziramo oziroma omogočamo prakse, veliko predavamo na različnih fakultetah in izvajamo delavnice za študente in dijake, vse od podjetništva do tehničnih znanj.

Velikega povpraševanja za coworking na Ptuju sicer ni bilo. Je pa tukaj skupnost. Se pravi, da imaš nekam iti in se pogovarjati. In tudi ogromno ljudi iz drugih koncev Štajerske pride sem na naša predavanja, ker po koroni vsi nekako iščemo neke dogodke, kjer se v živo srečaš.«

Obnova nekdanje vojašnice in vzpostavitev Tehnološkega parka Ptuj ni bila majhen projekt. Zakaj ste se kot zasebno tehnološko podjetje odločili za  obnovo kulturne dediščine in kakšen dolgoročni učinek ste s tem želeli doseči za mesto?

»Z Davorinom sva iskala prostor, kjer bi lahko dala najboljše pogoje zaposlenim in seveda neke temelje za nadaljnji razvoj, za naslednjih deset, 15 let. Ta stavba je bila v igri že pred leti, ampak takrat se država ni odločila, da bi jo dala v prodajo. Kasneje sva bila v intenzivnem iskanju različnih lokacij po Ptuju ali pa, konec koncev, tudi izven Ptuja, in ko se je ta lokacija pojavila, smo se prijavili na dražbo. Izkazalo se je, da smo bili edini. Skratka, takrat, ko je bila dražba zaključena, smo seveda takoj začeli iskati izvajalce oziroma arhitekte, ki so nam pomagali. Pred tem smo seveda preverili vse omejitve. Tukaj je grad, tam je Panorama, tu je šla rimska cesta, tako da je bilo spomeniško varstvo zelo vpeto v pripravo obnove že od začetka. Se pravi, vedeli smo, kje so omejitve, vedeli smo, kje se bomo še pogovarjati, da pridemo do rešitve, ki bo vsem všeč. Nismo vedeli, kaj lahko pričakujemo od arheologije, ker je bila to vojašnica, ni bilo nobenih papirjev, ničesar, tako da nekaj presenečenj je tudi bilo, ampak načeloma nič, kar bi bilo kritično. 

Vedela sva, kaj želiva z notranjostjo prostora, ki smo jo prilagodili temu, kar mi rabimo, zunanjost pa je bila precej določena, kaj lahko in kaj ne sme biti. Stavba je 20, 25 let propadala in s tem, ko smo jo obnovili, je tukaj nastal še en lep del Ptuja. To se bo z muzejem še dopolnjevalo in v zadnjih letih je to postal del Ptuja, kjer je na kupu res veliko kreativne in pozitivne energije.«

Vaš stik osebno s Ptujem, predvsem s starim mestnim jedrom,  je močan. Tukaj je torej Intera, Tehnološki park, tukaj živite, se vsakodnevno gibljete. Kaj so plusi, kaj še manjka staremu mestnemu jedru?

»Ja, res je, Ptuj je izjemno pomemben v mojem življenju. Cilj je, da tu tudi ostanem. Ptuj ima ogromno prednosti, kot so razdalje, ki jih praktično ni, do tega, da ima v bistvu vse: ima kino, ima gledališče, ima vrhunsko knjižnico, glasbene šole, zelo razvite športne dejavnosti, izjemno veliko kulturnih dogodkov in veliko odličnih posameznikov.

Se pravi, Ptuj ima vse, kar imajo tudi večja mesta. Mogoče ni tako velike izbire izven poletja, ampak poletje pa je res izjemno polno, kar se tiče dogodkov in vsega skupaj. Zadnja leta se tudi ponovno razvija alternativna kultura na Ptuju. Mislim, da sem zadnjič slišal, da ima samo gimnazija osem ali devet bendov, kar se mi zdi fantastično. Ptuj je super, seveda pa ima tudi manjko. Splošno znano je parkiranje, dostopnost. Žal tudi ogromno stavb propada in ne vemo, kaj se bo zgodilo z njimi. 

Center mesta izumira in glede na to, da smo tukaj že ogromno let, vidimo razliko iz leta v leto. Lokali, torej prostori se praznijo. Trenutno imamo eno samo trgovino, kjer lahko kupiš, ne vem, vodo, kruh, mleko, karkoli in to je ena taka banalna stvar. Doma smo v centru mesta in če se ta trgovina zapre, bo najbližja kilometer stran, kar je smešno za neko mesto. Ampak ja, Ptuj ima ogromno odličnih talentov, kar se tiče kulture, športa, tudi podjetnikov in ja, smo veseli, da smo tu.«

Kateri je vaš prvi 'resni' spomin na delo ali zaslužek in kaj vas je takrat naučil o denarju? 

»Prvič, ko sem šel delat, je to bilo pri podjetniku, ki je bil preko ceste. Imel je svojo delavnico in sem, mislim, da že v osnovni šoli, šel eno popoldne pomagat zlagat papirje, nagrada pa je bila takrat pica. In mi je bilo to tako fascinantno, da si lahko s svojim časom in delom zaslužiš za pico. Se večkrat na to spomnim. To je bila ena taka prva izkušnja, ko vidiš, da z delom lahko nekaj ustvariš, konec koncev nekaj kupiš. Kasneje pa tudi vse ostalo. Delal sem zelo različna dela in na tej poti spoznal res ogromno ljudi, ki so mi tudi kasneje dosti pomagali pri vseh ostalih projektih. Delal sem na tenis centru, pet let Kolnkište, se pravi gostinstvo, kulturni dogodki, do nošenja pohištva, sestavljanja avto zavor, do aluminijastih odlitkov, bilo je ogromno nekih stvari. Ampak to so vse izkušnje, ki ti potem pomagajo kasneje.«

Kdo je bil vaš najpomembnejši mentor ali zgled in česa vas je naučil(a), česar iz knjig ne bi? 

»Teh je bilo res dosti. Ampak ja, tukaj bi mogoče poudaril starše, ki sta bila s svojim delom in vztrajnostjo res dober zgled. Drugače pa seveda tukaj cela ekipa Intere in Davorin, s katerimi se še danes ogromno učimo drug od drugega in razvijamo naprej.«

Katero osebno vrednoto nikoli ne zamenjate za poslovno priložnost?  

»Če posplošim, bi rekel dober spanec. Ampak ne spanec kot spanec, ampak to, da imam mirno vest, se pravi, da ne glede na to, kakšne odločitve sprejmem, vem, zakaj sem jih sprejel, in verjetno bi jih v 100 primerih še 95-krat enako. To mi je zelo pomembno in zajema vse od poštenosti, odkrite komunikacije do nekega širšega pogleda, kaj pomeni ta odločitev. Ja, miren spanec, se pravi, da nimaš težkih misli, ki ti ne dajo spati.«

Ob kateri uri se zbujate? Katera navada ali mali obred vam najbolj pomaga ohranjati fokus čez dan?  

»Zbujam se takrat, ko se mačke tako odločijo. Odvisno kako kdaj, ampak načeloma se zbudim nekje med šesto in pol sedmo. Čez dan pa je izjemno pomembno to, da ima čas za družino, zvečer pa neki šport.«

Kaj vas je nazadnje razjezilo v vašem okolju (lokalna skupnost, panoga) in kako ste se odzvali? 

»Mogoče neki vzorec, ki se pojavlja tudi širše v Sloveniji, ne samo na Ptuju. V takem gostilniškem žargonu rečemo temu 'šalabajzerstvo'. Pomeni, da se stvari kdaj ne premislijo do konca, ne izvedejo do konca, da mogoče kdo vidi samo tisto svojo mizo, ne pa to, kako bo njegovo delo ali nedelo vplivalo na širšo sliko, na širšo skupnost. Površnost.

In to se tudi na Ptuju včasih vidi v različnih organizacijah in podjetjih in drugače. Ampak to se mi zdi bolj stanje duha na širši ravni. Pač, ljudje bi se morali malo bolj zavedati, da s svojim delom ali nedelom vplivajo tudi na druge. Če ne bom nečesa naredil 100-odstotno, bodo, ne vem, trije, štirje za mano morali to popravljati. To pomeni, da ne cenim njihovega časa. In isto je tudi širše. Jezi me ta stoična drža in 'to pa ni moje delo, zdaj pa jaz ne bom tega'.«

Katero knjigo, film ali skladbo bi priporočili našim bralcem, da bolje razumemo vaš notranji kompas?

»Ah, skladba sigurno od Dubioze kolektiv, tam se da ogromno naučiti. Od tega, da je odlična glasba, so tudi odlična besedila, ki marsikomu pokažejo ogledalo. Knjiga, kar se tiče poslovno, poslovno/športno, bi priporočal knjigo od Mike Krzyzewskega, Leading with the hart. Coach K, kot ima vzdevek, je košarkaški trener, ki zelo dobro povezuje vodenje ekipe, vrednote, pričakovanja ter cilje. Film pa, ker sem pod vtisom zadnjega filma, ki sem ga gledal. To je Veličastni Marty (Marty Supreme), kjer zelo dobro pokažejo, da v tujini ni vse tako lepo, kot se nam kaže, in kaj vse so posamezniki pripravljeni narediti za dosego nekih ciljev.«

Podjetno omogočajo: Riko, NLB in Avant2Go.