S knjižničarjem in ultra trail tekačem Robertom Kerežijem smo govorili o pripravah na večdnevne tekaške preizkušnje v najtežjih razmerah.
Tek je za marsikoga način, kako prezračiti glavo in uravnotežiti stres vsakdanjega življenja. Za večino pomeni rekreacijo in skrb za kondicijo. Nekateri pa tek jemljejo precej resneje – čeprav niso profesionalni športniki, njihova knjiga podvigov šteje več sto in celo tisoče pretečenih kilometrov v ekstremnih razmerah.
Med njimi je tudi knjižničar in ultra trail tekač Robert Kereži, ki se je med drugim leta 2017 udeležil večdnevnega 250-kilometrskega puščavskega teka Marathon des Sables v Peruju. Je tudi avtor knjige Od pekla do raja, v kateri opisuje svoje tekaške preizkušnje.
Želja po Guinnessovem rekordu
Letos se Kereži podaja novim izzivom naproti, in sicer na tekaške projekte po puščavah v Sahari, Južni Afriki in Jordaniji – slednja bo, kot kaže, zaradi organizacijskih in finančnih izzivov odpadla.
Za razliko od Marathona des Sables, kjer je bil oprtan z nahrbtnikom in vso potrebno opremo, bo na letošnjih preizkušnjah dnevno prenašal le tisto, kar bo potreboval za posamezno etapo.
»Gre za Ultra X serijo, kjer potrebuješ s seboj samo tisto, kar potrebuješ za tisti dan. Ostale zadeve, kot so šotori, spalne vreče in gorilnik, na lokacijah zagotovi organizator. Zaradi tega je tekma nekoliko hitrejša, vendar ne bistveno lažja – teči pet dni zapored v puščavskem okolju ni mačji kašelj,« pojasnjuje.
Prva je na seznamu Sahara, kamor se podaja že marca. Sledila bo Južna Afrika, kjer bo tekel oktobra, povabljenih pa je bilo le 70 izkušenih tekačev.
V Jordaniji je želel podreti Guinnessov rekord z največ zaporednimi pretečenimi maratoni v puščavi – nanizal bi jih 32. Ker pa je izvedba projekta zaradi finančnih omejitev negotova, ostaja tudi ta izziv za zdaj odprt.
Zahtevni pogoji za tek
Puščavski tek zahteva posebno pripravljenost. V vročini je potenja več, tekači izgubljajo elektrolite in minerale ter hitreje dehidrirajo. Kereži poudarja, da je ključno dobro poznati svoje telo in njegove odzive.
Dnevi na trailu se začnejo zgodaj zjutraj, tako da je polovica etape za tekači že pred nastopom najbolj peklenske vročine. Dnevno pretečejo tudi do 70 kilometrov, približno vsakih deset kilometrov pa so okrepitvene točke s pijačo in zdravstveno podporo. Po koncu etape sledi regeneracija.
»Ko prideš na cilj, se ura ustavi, potem pa delaš na tem, da se čim prej regeneriraš. Pijem beljakovinske napitke, kreatin, veliko počivam, kuham hrano in jo jem v manjših obrokih, da ne obremenjujem želodca, se raztegujem in poskušam čim prej zaspati.«
Za kakovostnejši spanec tekači pogosto uporabljajo čepke za ušesa in preveze za oči, saj običajno spijo v skupnih šotorih, kjer udobje ni primerljivo z domačo posteljo.
O pripravah na ultra trail preizkušnje
Kereži trenira vsak dan. Vedno izbere naravo – tudi takrat, ko vremenske razmere niso idealne. Kot pravi, se s tem utrjuje in svoje telo pripravlja na odpornost v različnih temperaturnih pogojih.
»Lahko si umetno z grelnimi paneli ustvariš vroče okolje in tečeš na stezi, peščene podlage pa je nemogoče simulirati. Tam je izkoristek vsakega koraka zelo majhen – vzame ti ogromno moči, hitrost pa je nižja. Največji približek je tek po snegu, a ni enako, saj je na snegu oprijema vseeno več.«
Bolj kot se bliža tekma, bolj intenziven postaja trening. Proti koncu je obseg treninga že dober približek dejanski razdalji na preizkušnji. Teden dni pred tekmo pa trening umiri, saj mora na startno linijo priti spočit.
Velik finančni zalogaj
Tovrstni izzivi niso poceni. Štartnine znašajo med 2.500 in 3.000 evri, za udeležbo na Marathon des Sables pa je treba odšteti štiri tisočake. K temu je treba prišteti še stroške poti, opreme in prehranskih dopolnil.
Tekači si zato sredstva pogosto zagotovijo s pomočjo sponzorjev in ambasadorskih sodelovanj.
»Na letni ravni lahko takšni projekti nanesejo tudi do 15 tisoč evrov. S sponzorji in donatorji je lažje – če bi vse financiral sam, bi bilo nemogoče.«
Izziv za telo in um
Tek na 250 kilometrov ni le fizični, temveč tudi mentalni izziv. Po Kerežijevih besedah ima glava vsaj enako težo kot telo.
»Mislim, da je razmerje kar fifty-fifty, morda je celo več v glavi. Poznati moraš zakonitosti svojega telesa, ki pri takšnih naporih zapade v čudna stanja. Instinktivno se ustrašiš, a sčasoma spoznaš, da so to normalni odzivi telesa in da bo prej ali slej minilo.«
Vsako etapo si v mislih razdeli na desetkilometrske odseke, kar mu pomaga ohranjati motivacijo.
»Ko se etapa prevesi v drugo polovico, je lažje, saj vem, da je konec bližje kot začetek.«
Tek je tudi meditacija
Zanimivo je, da teka v mladosti ni maral – v osnovni šoli je sovražil tek na 600 metrov. Kasneje je vzljubil kolesarjenje, ko je odrasel in si ustvaril družino, pa je začel uživati tudi v teku.
»Tek mi daje odmik od vsakdana. Stres lahko odložim, se umirim in potem pridem nazaj bolj zbran. To je čas, ko se srečam sam s sabo.«
Posebej izpostavlja tišino, ki jo doživi na dolgih etapah. Na začetku je tekačev več, nato pa se zaradi različnih tempov razkropijo po progi. Ultra trail je zato pogosto samotarska izkušnja – čeprav, kot poudarja, starostnih omejitev praktično ni. Na podobnih preizkušnjah je tekel tudi s tekači, starejšimi od 70 let.
