Zaposleni v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor opozarjajo: »Ne moremo več, sistem nas uničuje!«
Zaposleni v urgentnem centru Univerzitetnega kliničnega centra Maribor so v svojih izpovedih razkrili resnost razmer, v katerih delajo. Občutno preobremenjeni, slabo plačani in prezrti s strani vodstva, se spopadajo z izgorelostjo, pomanjkanjem kadra in nevzdržnimi pogoji.
Pacienti v urgentnem centru pogosto ostajajo več dni, čakajo na sprejem na oddelke ali celo na osnovne obroke, medtem ko zdravstveni delavci dajejo vse od sebe, da bi zagotovili ustrezno oskrbo.
Kaotična realnost
Izpovedi dveh zaposlenih razkrivata kaotično realnost: pomanjkanje postelj, čakanje reševalcev pred vrati, obremenjenost osebja, ki mora opravljati delo različnih oddelkov, ter neupoštevanje njihovih prošenj za boljše delovne pogoje in pravičnejše plačilo.
Vodstvo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor na njihove stiske odgovarja s statistikami in birokratskimi omejitvami, medtem ko zaposleni izgubljajo upanje in energijo.
Delujejo na robu zmogljivosti
Preobremenjeni, izčrpani in prezrti – tako zaposleni v urgentnem centru Univerzitetnega kliničnega centra Maribor opisuje svojo realnost. Namesto da bi se ukvarjali le z nujnimi primeri, skrbijo za paciente, ki tam ostajajo dneve, ker oddelki nimajo prostora. Zdravstveno osebje deluje na robu zmogljivosti – primanjkuje postelj, hrane in ljudi, hkrati pa se od njih pričakuje, da opravljajo delo različnih oddelkov.
Vodstvo ostaja gluho za njihove prošnje. Kljub prošnjam za dodatke za povečan obseg dela, pravičnejšo plačo in boljšo organizacijo so njihovi apeli spregledani.
Statistični podatki, s katerimi jih pomirja vodstvo, ne odražajo realnega stanja na terenu. Medtem ko se čakalne dobe podaljšujejo, osebje pa iz dneva v dan izgoreva, rešitve ni na vidiku.
Bolnišnica varčuje na njihov račun, pacienti pa plačujejo ceno. Odhodi zaposlenih so vse pogostejši, saj mnogi ne zmorejo več. Pogoji dela so postali nevzdržni, odgovornost pa vse večja. Če se stanje ne bo spremenilo, se zaposleni bojijo, da bo sistem dokončno razpadel – na škodo vseh.
Celoten zapis izpovedi zaposlenega v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor pa v nadaljevanju.
Miti o visokih plačah in lagodnem delu v zdravstvu ne držijo
Zaposleni v urgentnem centru Univerzitetnega kliničnega centra Maribor razkriva realnost – dolge izmene, kaos, izgorelost in plače, ki ne odražajo dejanskega obsega dela. Kljub dežurstvom ob koncih tedna, praznikih in nočnih izmenah zaposleni prejmejo le okoli 1600 do 1700 evrov neto, kar je bistveno manj od številk, ki jih javnost pogosto navaja.
Delovni pogoji so nevzdržni. Zdravstveni delavci se soočajo z vedno več pacienti, a kadra je iz meseca v mesec manj. Delo, ki bi ga moralo opravljati več ljudi, prevzame peščica izčrpanih zaposlenih. V času nočnih izmen je kader minimalen, čeprav je število pacientov enako kot podnevi. Urgentni center je pogosto poln pacientov, ki čakajo na sprejem, saj oddelki ponoči ne sprejemajo bolnikov brez brisov za respiratorne okužbe, čeprav zakon tega ne zahteva.
Plače so nepravične in nadure slabo plačane. Pogodbe so oblikovane tako, da več kot nekdo dela, manjšo urno postavko dobi. Nadure so strogo omejene in vodstvo jih ne more izplačati v celoti.
Razlike v plačah med enako izkušenimi sodelavci so tudi do 600 evrov, napredovanja so nejasna, odgovori iz kadrovske službe pa pomanjkljivi. Namesto nagrajevanja trdega dela bolnišnica varčuje na račun zaposlenih.
Osebje se sooča z nasiljem, pritiskom in neorganiziranostjo. Pacienti pogosto izsiljujejo, žalijo in napadajo osebje, a zaposleni kljub temu ne dobijo dodatkov za delo v težkih razmerah, za delo s psihiatričnimi bolniki ali za izpostavljenost sevanju. Medtem ko bolnišnica ne obračunava realnih stroškov storitev, ki jih opravi urgentni center, zaposleni za svoje delo dobijo vse manj.
Sistem je nevzdržen. Medtem ko se cene življenjskih potrebščin dvigujejo, plače ostajajo enake ali celo padajo. Odhodi zaposlenih so vse pogostejši, saj mnogi ne vidijo druge rešitve kot odhod v tujino ali izstop iz zdravstva. Če se plače in delovni pogoji ne bodo izboljšali, bo javno zdravstvo v Mariboru in drugod kmalu doseglo točko zloma.
Celoten zapis zaposlenega v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor v zgornji objavi.
