Prebliski: Kako je mogoče, da smo sposobni plačevati 500 evrov najemnine, ne pa 350 evrov za obrok kredita?

»Občasno, ko 'obiščem' svoje spomine in želje iz otroštva, me večkrat zapopade histeričen smeh. Do 25. leta bom imela svojo hišo, dva otroka, tri mačke, redno zaposlitev in ogromno prostega časa. Mama, gospodinja, pridna žena, ki bo kljub temu imela uspešno kariero in seveda veliko rož ter mačk.

Kaj od tega se je uresničilo? Le to, da imam eno mačko in veliko rož. In ne, to ni zapis zafrustrirane 30-letnice, ki živi pri starših in krivdo za vse slabo vali na moške, ki so jo v življenju spremljali. Niti ni zapis ženske, ki jo vsak dan, vsaj nekdo vpraša: 'Kaj boš, ko boš stara in sama?' 

To je zapis nekoga, ki redno dela, pravijo, da celo malce preveč, in se trudi zgraditi lasten dom.«

»Od doma sem se prvič odselila pri 14 letih. Od takrat sem živela v dijaškem domu, stanovanju, študentskem domu, pa spet stanovanju, in ko se je študentsko življenje zaključilo, sem dobila redno zaposlitev in se sama preselila v najemniško stanovanje. Takrat sem začela resno razmišljati o svojih financah. Zakaj bi denar, ki ga porabim za mesečno najemnino, 'metala skozi okno'? Odločila sem se - imela sem pogodbo za nedoločen čas - da preverim, kakšne so moje možnosti za kredit.

In kakšne so bile? Ničelne. Zato sem se odločila, da se preselim nazaj domov, tako nekaj prihranim in morda nekoč začnem graditi nekaj svojega.

Če zavrtimo časovnico za nekaj let naprej, lahko povem, da se ni spremenilo skoraj nič. Cene stanovanj in hiš so po času korone poskočile v neverjetne višave – tega se zavedamo vsi. Ne samo cene nepremičnin, absurdno je že samo dejstvo, koliko stane nepozidano zemljišče. Materiali? Če niste ravno v času gradnje ali prenove, o tem raje ne govorim, ker si boste premislili.

Ne iščem izgovorov … Iščem odgovore, kako naj si mlajše generacije, ki niso več tako mlade, sploh privoščijo zgraditi svoj dom ali kupiti lastno stanovanje, ko pa smo glede na informacije, ki jih dobivam od svojih vrstnikov, ali kreditno nesposobni ali pa so vsote, ki nam jih ponujajo na bankah, še bolj bizarne glede na cene hiš.

Kako je mogoče, da smo sposobni plačevati 500 evrov najemnine za majhno garsonjero, nismo pa sposobni plačevati 350 evrov mesečnega obroka kredita

Kako je mogoče, da potem vsak dan znova in znova poslušamo očitke, kako smo pri teh letih še vedno v 'mama hotelu'?

Živeti doma zaradi situacije, ki nam jo ponuja današnji svet, in živeti doma, ker mami pere, kuha in pospravlja, je bistveno drugače. In če nimaš bogatih staršev ali takšnih, ki ti pri teh letih vsaj malo pomagajo pri nakupu parcele ali gradnji, potem resnično ne vem, kako nekaterim sploh uspeva.

Če pa že prideš do točke, kjer imaš vse pripravljeno za gradnjo, je papirologija, ki jo ob tem potrebuješ, popolnoma nova sfera idiotizma, ki jo moraš preživeti. Nič več se ne čudim, ko ljudje govorijo, da je gradnja hiše največji preizkus za partnerstvo.«

»Kot samostojna podjetnica lahko povem, da sem na vse odločbe, papirje in kredit čakala skupaj več kot tri leta. Kredit sem sicer dobila, za kar sem neverjetno hvaležna, vendar je dejstvo, da mi vsota kredita ni pokrila niti nakupa hiše, ki jo je treba še prenoviti.

Še enkrat! Izjemno sem hvaležna vsem, ki so kakorkoli pripomogli k temu, da sem sploh na tej točki, ampak ni lahko in niti približno nisem na koncu. Zaradi tega sem postala prava Slovenka s kreditom in vsebino za 'jamranje'.

Dragi moji sotrpini, imamo to! Tako ali drugače, če imamo nekoga, na koga se lahko zanesemo in ki mu pomoč ni tuja, potem bomo slej ko prej prišli na svoje. Žalostno pa je, da si kljub delu, za katerega smo porabili kar nekaj let izobrazbe, sami to izjemno težko privoščimo.

Dragi ostali, ki z lahkoto s prstom kažete na vse, ki se borijo za svoj dom in ob tem nekaj časa preživijo pri starših, dvignite predpražnik in najprej pometite pred svojim pragom ter bodite hvaležni, da to sploh lahko storite.«