»Kakšno je Melje kot soseska danes? Kakšen vtis pušča mogočna industrijska kulisa? Kako njegove pešpoti, prehode, stik z Dravo in industrijsko kuliso doživlja pešec?«
Nina Plevnik in Pavlina Japelj sta popeljali prijetno skupino udeležencev k raziskovanju Melja v sklopu urbanih sprehodov Jane's Walk Inštituta za politike prostora.
»Kakšno je Melje kot soseska danes? Kakšen vtis pušča mogočna industrijska kulisa? Kako njegove pešpoti, prehode, stik z Dravo in industrijsko kuliso doživlja pešec?« so izhodiščna vprašanja, ki sta jih Nina in Pavlina zastavili.
Sprehod se je pričel na železniški postaji in nadaljeval proti rezidenčnemu delu Melja - meljskih vilam, nato pa do nekdanjega MTT-ja. Pot je vodila še do Drave in nove urejene kolesarske poti ter ob reki nazaj do Festivalne dvorane Lent, kjer se je sprehod zaključil.
Urbani sprehodi Jane’s Walk
Urbani sprehodi Jane’s Walk so vodeni sprehodi po mestnih četrtih, ki ozaveščajo o pomenu pešačenja po vsakdanjih opravkih in poudarjajo učinek, ki ga imajo lahko pešci na urejanje mestnega prostora.
Namenjeni so povezovanju prebivalcev s sosedi in sosesko in spodbujanju pripadnosti območju bivanja. Pobuda Jane’s Walk izhaja iz Toronta, kjer so bili prvi tovrstni sprehodi organizirani leta 2007.
Melje nekoč in danes
Zgodovino Melja je orisala etnografinja Jerneja Ferlež: »V prvi polovici 19. stoletja je na začetku Melja nekaj hiš, mlinov in prostor proti Dravi. Ob koncu Meljske ceste je bila vas Melje, ki se je leta 1850 priključila Mariboru. Ni bilo cest, ki sekajo prostor in ni bilo železnice (do 1846).«
A prehod v drugo polovico 19. stoletja je pomenil prehod v industrializacijo tega področja in več manjših obratov, ki so preraščali v večjo industrijo.
Kot drugo večjo prelomnico je Ferlež izpostavila čas med obema vojnama, za katerega je značilna rast tekstilne industrije, v času, ko je Maribor postal obmejno mesto in dobil ugodne carinske pogoje.
»Po drugi svetovni vojni so bila podjetja nacionalizirana, v 90-tih pa so tovarne začele propadati. In to se pozna tudi v prostoru. Trenutno stanje je produkt zadnjega časa, ki je za pešca zelo neprijazno,« je dejala Jerneja Ferlež.
Poskus oživljanja Melja in Mariborske tekstilne tovarne v prijemu umetnosti je predstavil Jurij Kirbiš, kustos Umetnostne galerije Maribor. Leta 2020 je v zapuščenih prostorih Mariborske tekstilne tovarne v Melju, UGM napovedala ponovni zagon Mednarodnega trienala umetnost in okolje.
Leto dni kasneje je zgodil EKO 8, ki je bil posvečen sodobni umetnosti in okolju in je raziskoval presečišča med aktualnimi družbeno-ekonomskimi izzivi, okoljevarstvenimi politikami in postkolonialno globalizacijo.
Gregor Reichenberg, arhitekt in podžupan Mestne občine Maribor, je pred zapuščeno stavbo MTT-ja dejal: »Ne smemo ponavljati napak iz preteklosti, ampak moramo dati svoj količek – kupiti stvari, ki so zapuščene. To je esencialnega pomena za mesto, da imamo mi roko preko tega. Učimo se lahko iz večine mest, ki imajo industrijsko dediščino in so jo uspešno prelevili v sodobne, kulturne centre.«
Kljub temu da je realizacija prostora še v povojih, je vizija povezana s prireditveno dejavnostjo in alternativnimi vsebinami.
Pri tem se je razvila diskusija, kjer smo se dotaknili tudi neustrezne komunikacije pri poskusu selitve Pekarne na novo lokacijo.
Tovarna Hutter
Poslovni uspeh Josipa Hutterja je predstavila Jerneja Ferlež, ki je dejala: »Hutter je zanimiv fenomen, imel je očitno vizijo in dobro poslovno žilico. Josip Hutter, po rodu Kočevski Nemec, je leta 1922 iz Ljubljane prišel v Maribor. V desetih letih je zelo dobro razvil tovarno in stvari, ki so se zelo dobro prodajale. Zaradi tega je ustvaril pogoje, da je delavca plačeval bolje.«
Hutter je med drugim investiral v številna bivalna okolja, vila ob parku, Hutterjeva kolonija za delavce na Pobrežju in Hutterjev blok, s katerim je povezana urbana legenda o marmorju.
Sprehod se je zaključil ob Dravi, kjer smo govorili o začasni rabi prostorov nekdanje tovarne in skupaj razmišljali o potencialu soseske v prihodnjih desetletjih ter si ogledali kolesarko pot.
