Divjak Mirnik (Prerod): »Maribor potrebuje zakon o Mariboru«, Kokot (Resnica): »Če volimo ene in iste, ne bo nič drugače«

V drugem Mariborinfo volilnem duelu soočenju kandidatov za poslance v hotelu Arena sta Lidija Divjak Mirnik iz Preroda in Katja Kokot iz Državljanskega gibanja Resnica soočili poglede na razvoj Maribora, položaj Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, prometno infrastrukturo, stanovanja za mlade in prihodnost letališča.  

Čeprav sta se v posameznih temah, predvsem pri kritiki centralizacije države in odnosu do Maribora, večkrat znašli na podobnih izhodiščih, so se razlike pokazale pri vprašanju politične odgovornosti, načinu vodenja države, pa tudi pri konkretnih rešitvah za stanovanja, ravnanje z odpadki in prihodnost mariborskega letališča.

V politiko zaradi Maribora ali zaradi preživetja

Kandidatki sta pojasnili, kaj ju je sploh pripeljalo v politiko. Pri Lidiji Divjak Mirnik je bil v ospredju začetek na lokalni ravni, ko se je s somišljeniki odločila, da je treba v Mariboru politično nekaj premakniti. Ob tem je izpostavila tudi vlogo medijske in organizacijske podpore, brez katere je po njenem danes v politiki težko uspeti.

»Če se hočeš iti v politiko, rabiš finance, rabiš nek prepoznaven obraz in medije.«

Katja Kokot je svojo odločitev opisala precej bolj skozi osebno in poklicno izkušnjo. Kot podjetnica in veterinarka je pojasnila, da so jo v politiko potisnili vedno večji administrativni nesmisli in posegi države, dokončno pa jo je aktiviralo obdobje epidemije.

»Potem pa je prišlo to usodno korona obdobje, ko so se ti nesmisli samo kopičili, in takrat pravzaprav nisem imela izbire. Šlo se je za preživetje, dobesedno.«

Zunanja politika: spoštovanje zavez ali nova suverenistična drža?

Pri prvi resni vsebinski temi sta kandidatki odprli vprašanje, kako naj se Slovenija obnaša v vse bolj nestabilnem svetu. 

Divjak Mirnik je izpostavila, da je Slovenija kljub majhnosti lahko vplivna, če zna svojo geostrateško lego, znanje in sposobnosti izkoristiti v svojo korist. 

Pri tem je bila kritična do rasti izdatkov za orožje in poudarila, da bi morala država, podobno kot nekatere druge članice zavezništev, zase izboriti boljše pogoje.

»Mi lahko prodamo znanje, mi lahko prodamo lepo državo, mi lahko prodamo čisto zeleno okolje.«

Kokot pa je zavzela izrazito suverenistično držo. Po njenem se Slovenija ne bi smela postavljati na eno ali drugo stran v tujih vojnah, saj s tem izgublja možnost, da bi delovala kot nevtralna država, ki poziva k pogajanjem. 

Šla je še dlje in poudarila, da bi bilo treba članstvo v Natu in Evropski uniji preveriti tudi na referendumu.

»Slovenija je zelo majhna, nas je samo dva milijona, in naša prednost je: mi smo lahko tisti, ki pozivamo na mirovna pogajanja.«

UKC Maribor in zdravstvo na severovzhodu

Razprava o zdravstvu se je hitro premaknila od investicij v UKC Maribor k vprašanju, zakaj ima severovzhod države še vedno občutek, da na zdravstvenem področju zaostaja za Ljubljano.

Katja Kokot je v ospredje postavila korupcijo in politično kadrovanje. Po njenem v državi zaradi korupcije vsako leto izgine ogromno denarja, največ prav v zdravstvu, zaradi česar ga zmanjka za razvoj, investicije in opremo. 

Rešitev vidi v profesionalizaciji vodenja in v enotnem sistemu nadzora ter nabav.

»Letno preko korupcije v državi odteče več kot 3,5 milijarde evrov.«

Divjak Mirnik je ob tem pritrdila, da je korupcija resen problem, a je poudarila še drugo plast težave: po njenem je sistem vodenja javnih zavodov napačno urejen.

Velikih sistemov, kakršen je klinični center, po njenem ni mogoče uspešno voditi po enakih pravilih kot majhnih javnih zavodov, zato zagovarja poseben zakon za področje vodenja teh ustanov.

»Mi potrebujemo menedžerja in mi potrebujemo strokovno vodstvo kot takšno, ki pač se na stroko spozna.«

Zakon o Mariboru, pokrajine in decentralizacija

Pri vprašanju decentralizacije sta bili sogovornici v izhodišču precej blizu. Obe menita, da je centralizacija eden ključnih razlogov, da se razvojne škarje med osrednjo Slovenijo in vzhodom države še naprej odpirajo.

Divjak Mirnik je poudarila, da so dosedanji ukrepi očitno zgrešili namen, saj razkorak med vzhodno in zahodno kohezijsko regijo ostaja velik. 

Rešitev vidi v regijah, pokrajinah in v zakonu o Mariboru, ob tem pa je večkrat izpostavila potrebo po bolj umirjeni in sodelovalni politiki.

»Razkorak je res tako velik, sploh med osrednjo Slovenijo in potem tudi nami, celo vzhodno kohezijo.«

Kokot je šla v napadu na ustaljeno politično strukturo še dlje. Opozorila je, da o decentralizaciji govorijo že desetletja isti politični obrazi, zato ne verjame, da se bo kaj spremenilo, če bodo volivci znova izvolili iste ljudi. 

Konkretno je napovedala selitev ministrstev iz Ljubljane, za Maribor pa kot eno od možnosti omenila ministrstvo za gospodarstvo.

»Če volimo ene in iste, kako lahko pričakujemo, da zdaj bo pa vse drugače? To je utopična misel.«

Ministrstva iz Ljubljane? Gospodarsko v Maribor, kmetijsko v Prekmurje

Ko je beseda nanesla na konkretne poteze decentralizacije, se je razprava premaknila še v bolj oprijemljive predloge.

 Kokot je ponovila, da bi v Maribor preselila ministrstvo za gospodarstvo, saj bi to po njenem okrepilo povezavo med univerzo, inkubatorji, podjetji in kapitalom.

»Za Maribor smo predvideli ministrstvo za gospodarstvo.«

Divjak Mirnik je ob tem poudarila, da bi bilo treba na vzhodu države razmišljati tudi o kohezijskem resorju oziroma o tem, da regija dobi večjo neposredno vlogo pri razvoju in razporejanju spodbud.

Ob tem je bila kritična do dejstva, da se v Sloveniji še vedno razmišlja predvsem o dodatnih cestnih pasovih proti Ljubljani, namesto o enakomernejši razporeditvi funkcij po državi.

»Dajmo mi to razdeliti po celi Sloveniji.«

Plače, davki in vprašanje, kako mlade sploh zadržati doma

Ena od osrednjih regionalnih tem je bilo tudi vprašanje dnevnih migracij v Avstrijo. Kokot je razlog za odhajanje ljudi čez mejo videla predvsem v previsoki davčni obremenitvi plač in v tem, da ljudem in podjetjem po obdavčitvi ostane premalo za normalen razvoj in življenje.

Po njenem je problem treba reševati celostno: z nižjimi obremenitvami, več dostopnimi zemljišči in nižjimi cenami nepremičnin.

»Če nekdo dobi skoraj dvojno oziroma trojno plačo malo čez mejo, je normalno, da bo šel delat tja.«

Divjak Mirnik se je s tem deloma strinjala, vendar je težišče dala na mlade, izobraževanje in socialno varnost v času študija in prvih zaposlitev. 

Poudarila je, da mladi potrebujejo štipendije, študentske domove, dostopna stanovanja in boljše pogoje za delo doma. Ob tem je opozorila tudi na kadrovske težave v šolstvu.

»Mladim je potrebno omogočiti, da bodo lahko študirali brez skrbi.«

Država gradi premalo, sistem pa je prepočasen

Pri stanovanjih se je pokazalo precej odtenkov, a tudi nekaj skupnih točk. Divjak Mirnik je ocenila, da se je v aktualnem mandatu vendarle začelo več graditi in da je to treba priznati, vendar opozorila, da stanovanja za mlade ne bodo rešitev, če ostanejo cenovno nedosegljiva. 

Po njenem bi morala država pomagati tudi z ugodnimi krediti in bolj sistemsko podporo mladim družinam.

»Težko si mlada družina privošči en kvadratni meter za 3500 evrov.«

Kokot pa je poudarila predvsem administrativno plat problema. Na podlagi lastne izkušnje z gradnjo je opozorila, da je pridobivanje dokumentacije v Sloveniji absurdno dolgotrajno in nepregledno. 

Med rešitvami vidi tudi modularno gradnjo, ki bi jo bilo treba zakonsko omogočiti kot realno stanovanjsko možnost za mlade. Ob tem je opozorila, da si vsi ne želijo bivanja v blokovskih stanovanjih.

»Po skoraj petih letih pridobivanja dokumentacije lahko povem, da je to katastrofa za našo državo.«

V nadaljevanju stanovanjske teme se je odprlo tudi vprašanje praznih stanovanj. Divjak Mirnik je opozorila, da je takih stanovanj veliko, zato bi jih bilo treba aktivirati in nekako spodbuditi lastnike, da jih dajo v najem ali prodajo. 

Pri tem je kasneje dodatno pojasnila, da ni zagovarjala nepremičninskega davka kot takega, ampak stimulativne mehanizme za aktivacijo tega fonda.

Kokot pa je bila pri tem povsem jasna: Resnica ostro nasprotuje nepremičninskemu davku, tudi za drugo ali tretjo nepremičnino. 

Strinjala se je sicer, da je prazna občinska in državna stanovanja treba obnoviti in dati na trg, vendar vidi rešitev predvsem v posebnem skladu za obnovo, ne pa v novih davkih.

Sežigalnica v Mariboru: preveliko tveganje ali neizogibna odločitev?

Ena najbolj obširnih in najbolj vročih razprav večera se je razvila pri vprašanju sežigalnice. Divjak Mirnik je jasno poudarila, da je lokacija na Teznem oziroma na robu gosto poseljenega območja zanjo nesprejemljiva.

Opozorila je, da bi bila sežigalnica dodatno breme za okolje, ki je že zdaj močno obremenjeno, ter da bi morali pred vsakršno odločitvijo o tem odločati ljudje, po možnosti na referendumu.

»Vprašanje sežigalnice je zdravje ljudi.«

Kokot je po drugi strani opozorila, da si pred problemom odpadkov ni mogoče zatiskati oči. Po njenem bo Slovenija prej ali slej morala sama začeti skrbeti za del odpadkov, ki jih danes vozi drugam, tudi v tujino. 

Hkrati se je strinjala, da sežigalnice ne sodijo v gosto naseljena območja, zato je poudarila potrebo po širšem družbenem konsenzu, pravi lokaciji in zmanjševanju količin odpadkov že pri izvoru.

»Te smeti ne bodo kar čudežno izginile.«

Obe vidita problem tudi pri izvoru

Čeprav sta se kandidatki razlikovali v pogledu na sežigalnico, sta se precej približali pri vprašanju, da je treba resno zmanjševati količine odpadkov. Kokot je posebej opozorila na nesmiselno embalažo in na velik delež odpadkov, ki ga predstavljajo plenice, ter omenila tudi italijanske primere alternativnih pristopov.

Divjak Mirnik je temu pritrdila, a dodala, da se vse začne pri vzgoji, izobraževanju in navadah, ki jih moramo osvojiti že v vrtcih in šolah. Ob tem je spomnila tudi na strategijo »zero waste«, ki jo je Maribor sprejel že v preteklosti.

Letališče Maribor: strateška naložba države ali še ena izgubljena priložnost?

Pri mariborskem letališču je Kokot zelo na kratko poudarila, da bi ga morala država obravnavati kot strateško naložbo. 

Dokler tega ne bo storila, bo po njenem ostajalo ujeto med različne zasebne interese in brez jasne smeri razvoja.

»To bi morala biti neka strateška naložba države.«

Divjak Mirnik je bila pri tej temi precej bolj konkretna. Opozorila je, da je letališče danes formalno mednarodno, v praksi pa ne deluje. 

Rešitev vidi v sprejetju državnega prostorskega načrta, sanaciji infrastrukture, podaljšanju steze ter razvoju logistične, servisne in tudi potniške funkcije, čeprav ta po njenem ni v prvem planu.

»Mislim, da smo edino mednarodno letališče na svetu, ki ne deluje.«

Kaj bi kot poslanki naredili najprej?

V zaključnem delu sta kandidatki pojasnili, za kaj bi se kot poslanki najbolj zavzemali. Kokot je odgovor zastavila precej drugače: po njenem poslanec ne sme uresničevati svojih lastnih ambicij, ampak mora v parlament odnesti glas volivcev. 

Zato je napovedala odprtje poslanske pisarne v Dupleku in poudarila, da želi v Ljubljano nositi »njihove glasove, ne svojega«.

Divjak Mirnik pa je naštela jasne programske prioritete Preroda: javne storitve, konkurenčno gospodarstvo, decentralizacijo, odpornost države in ničelno toleranco do korupcije. 

Kot svoj osebni politični cilj pa je jasno izpostavila zakon o Mariboru ter povrnitev statusa, ki ga je mesto po njenem v preteklosti že imelo.

Ena obljuba za konec

Za konec soočenja smo kandidatki vprašali še, po kateri eni obljubi ju bodo lahko volivci čez štiri leta merili. 

Kokot je odgovorila zelo neposredno: če bo izvoljena, v parlamentu ne bo tiho in ne bo samo sledila lobijem ali političnim narekom.

»Moja edina obljuba, po katerem lahko potem sodijo, je, da jaz ne bom tiho.«

Divjak Mirnik pa je izpostavila, da bo še naprej glasna mariborska poslanka in da si bo prizadevala za to, da Maribor dobi status, ki mu pripada, predvsem skozi spremembo financiranja mestnih občin in zakon o Mariboru.

»Moj osebni cilj je zakon o Mariboru in decentralizacija.«

Tri vprašanja za političnega tekmeca 

Po koncu soočenja sta kandidata dobila priložnost, da drug drugemu zastavita vprašanja. Vsak je nasprotniku postavil tri vprašanja po lastni izbiri.