Ljuban Cenčič: PORTRETI, Duša in obraz
Termin
Lokacija
Galerija FO.VI, Strnišče pri KidričevemOtvoritev:
v torek, 25. aprila 2023, ob 19.00 v Galeriji FO.VI v Strnišču pri Kidričevem.
Razstava bo odprta do 28. maja 2023.
INFO: [email protected], 051 361 800, 02 796 3600
Ljuban Cenčič s svojim novim ciklusom fotografij daje obraz in dušo izboru umetnikom, ki so razstavljali v galeriji FO.VI od leta 2006 do danes. Ob razstavi bo izšel dvojezičen katalog z besedilom kustosinje Marike Vicari.
Marika Vicari: Duša in obraz
'' Vse se je zdelo zlito skupaj (...), videti je bilo ustvarjalno silo, ki jo je vsebovala umetnikova lastna duša. Vse, do zadnjega predmeta, je bilo močno čutiti; v vsem je bilo zaznati zakon in notranjo moč vsega. Povsod je umetnik dojel tisto fluidno zaokroženost linij, zaprto v naravi, ki jo lahko dojame le oko umetnika-ustvarjalca in ki pri posnemovalcu postane robatost. Videti je bilo, kako je umetnik vse, kar je črpal iz zunanjega sveta, najprej zaprl v svojo dušo, nato pa iz nje, iz svojega notranjega vira, spravil v harmonično in zmagoslavno pesem. (..)''
Nikolaj Gogolj, Portret
Tako nas preseneti tisto, čemur nekateri pravijo "prekletstvo" portreta: razkroj umetniške zmožnosti. Pravijo, da je edina pot za rast talenta, za razvoj osebnosti, skromno, samotarsko, strastno udejstvovanje. Če je za Gogolja v Portretu to edini način za ustvarjanje pravega umetniškega dela, čistega izraza slikarjeve duše, ki je sposoben posredovati mir in spokojnost, je za Ljubana Cenčiča fotografija človeško in eksistencialno potovanje absolutne izvirnosti.
Ustvarjati umetnost je torej to, kar opisuje Gogolj: zaznati zakon in notranjo silo, ki vse oživlja, dojeti trenutnost v pretočnosti, doživljati stvari od znotraj, v lastni duši, raziskati in predstaviti, kar nas obdaja, ter nato z nujnostjo in predanostjo to sporočiti svetu.
Začenši s sedanjostjo in portretom vsakega slovenskega umetnika, ki je v preteklosti razstavljal v Galeriji FO.VI, fotograf ustvarja edinstven projekt, ki nas ozavešča o intimni identiteti, o umetnikovem obrazu, ki postane kozmos absolutnemu.
Ljuban Cenčič se drži zanimive igre, ki je razširjena v umetniškem polju, in sicer ustvarja portrete drug drugega, saj je fotograf, ki portretira umetnike in obratno.
Fotografski portreti so osrednji vidik sodobne vizualne kulture, ki med umetniškimi zvrstmi pogosto ostanejo nerazložljivo neopaženi, vendar predstavljajo vizualno strukturo, na kateri se gradi pripoved o identiteti vsakega posameznika. Portret, ki ima dolgo zgodovino od antike do danes, ne le v fotografiji, temveč tudi v slikarstvu, je filozofija posameznika.
Pri tem sta subjekta pravzaprav dva: umetnik-fotograf, ki portretira, in model-umetnik, ki s tem, ko se pusti portretirati, predstavlja samega sebe. Ta dvojnost je poudarjena z odločitvijo, da se vsak portret predstavi v zaporedju dveh ločenih, a dopolnjujočih se posnetkov. Prvi je realistična upodobitev osebe, ki je videti frontalno, pri čemer subjekt gleda neposredno v kamero, v osrednjo točko, v opazovalca. Obrazne poteze in izrazi vsakega subjekta so prepoznavni zaradi kakovosti posnetka. Drugi posnetek pa se zdi, kot da ga je modelirala družba. Figura je tu umeščena v osebno vizualno kulturo v lastnem ateljeju, med platni ali s fotoaparatom v roki, na odprtem prostoru, v gozdu ali v pokrajini, ki jo je ustvaril človek.
Njegov še nikoli predstavljen projekt, zasnovan za prostore galerije FO.VI v Strnišču, ni zgolj dokumentaren in ne izraža filozofskih sodb, temveč spretno predstavlja čustvene odtenke sveta okoli sebe in pojasnjuje psihološki opis subjekta, kot ga predstavlja njegova zasebna resničnost. Ni naključje, da je fotograf z ljudmi, ki jih vidimo upodobljene, spletel osebne odnose in za posnetke enega za drugim izbral umetnike, fotografe, kiparje in lokacije zanje.
Če je res, da je genij vsakega umetnika v tem, da zna razkriti dušo za obrazom, torej identiteto človeka in sveta, kulture in zgodovine, fotografije Ljubana Cenčiča ne prikazujejo zgolj obrazov, temveč tisto, kar se skriva v njih. Portreti, ki nastanejo s preseganjem meja obraznih potez, prostora in trenutka, da bi sestavili novo zgodbo, sled in pričevanje o zvenu duše.