Sprejeta je novela zakona o družinskem nasilju, ki pojem nasilje tolmači precej bolj široko, kakor smo bili vajeni do sedaj. Si lahko starši obetajo kazen za izvajanje kaznovanja samega?
V državnem zboru so pod taktirko ministrice za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Anje Kopač Mrak sprejeli spremembo zakona o preprečevanju nasilja v družini. Tovrstno zakonodajo imajo uveljavljeno v že več kot 50 evropskih državah, zato je bil skrajni čas, da smo jo uvedli tudi mi, pojasnjujejo. Četudi novela zakona strogo prepoveduje kakršnokoli nasilje nad otroci in prinaša tudi nekaj drugih pozitivnih vidikov, kot je točnejša opredelitev družinskih članov (od zdaj naprej vsi členi določbe veljajo tudi za zunajzakonske partnerje), pa po drugi strani uvaja nekaj precej široko razloženih, za nekatere tudi spornih določb, ki še bolj podžigajo permisivno vzgojo.
Kazen le še stvar preteklosti
Zakon kot nasilje obravnava marsikaj, kar se je večini staršev doslej zdelo samoumevno. Tako recimo prepoveduje hišni pripor in prisilo do dela, kar lahko zajema tudi hišna opravila. Takole pišejo v posodobljenem zakonu:
Sicer po napisanem hišni pripor in podelitev domačih opravil nista izrecno prepovedana, a zapisano si lahko zlahka tako tudi tolmačimo. Če namreč starš otroku naroči, naj pospravi sobo, otrok pa tega ne želi storiti, je naš vnovičen ukaz lahko smatran za kaznivo dejanje. Po zapisanem sodeč bo tudi grožnja, da kaj se bo zgodilo, če otrok nečesa ne naredi, odslej prepovedana. Recimo »če ne boš storil tega ali onega, dobiš po riti«.
Tudi odtegnitev denarja je nasilje
Če starš presodi, da otrok ne sme prosto dostopati do domačega fonda, je to zakonsko prav tako opredeljeno kot nasilje. Tako vsaj pišejo po peti točki tretjega člena zakonika, ki opredeljuje nasilje v družini.
Tudi slednjo trditev se da razlagati v prid zahteve otroka. Recimo, da naš 14-letnik želi 20 evrov za nakup določene igrače ali celo cigaretov, če ga sumimo kajenja, mi pa mu tega denarja ne želimo dati. A bo po zakonu sodeč tudi tak starš ob morebitni prijavi primerno kaznovan?
Prav zanimivo pa v šesti točki tretjega člena pišejo o zanemarjanju kot obliki nasilja, [po kateri] povzročitelj nasilja opušča dolžno skrb za žrtev. Če torej otroku dopuščamo vse, česar si poželi, ker tega, kar smo mu ukazali, pač ne bo naredil, mar ni tudi takšno postopanje opredeljeno kot zanemarjanje?
Sprememba zakona že dvignila precej prahu
Kljub temu da je posodobljen zakon že sprejet, pa se s spremembami marsikdo ni strinjal. Prav opozicijski stranki SDS in NSi sta bili mnenja, da z zakonom še bolj razpihujemo zaželjenost permisivne vzgoje, ki je že tako na pohodu. Glasno proti so se odzvali tudi v Gibanju za otroke in družine, kjer med drugim navajajo tudi prikriti namen zakona, ki »bo omogočal še dodatno že tako bogato financiranje vladne organizacije Društva za nenasilno komunikacijo«. Slednje naj bi samo v lanskem letu prejelo kar 780.000 evrov.
Opozarjajo tudi na pravo, dejansko nasilje, ki bo zaradi minornih prestopkov normalno funkcionalnih družin, ki bodo po novem smatrane za nasilne, lažje spregledano.
Kako naj torej vzgajamo otroka?
Po besedah Katje Knez Steinbuch, družinske terapevtke in direktorice Inštituta za družinsko terapijo Vita Bona, ki nov zakon prav tako pozdravlja, trdi, da otroka ne smemo vzgajati po načelih permisivne ali avtoritativne vzgoje, pač pa je treba ubrati pot tako imenovane sočutne vzgoje, v okrilje katere kazen vsekakor ne spada. Po sočutni vzgoji sodeč so meje nujno potrebne, vprašljiv je le način njihovega postavljanja. Mej ne kažemo z grožnjo po kaznovanju, pač pa s sočutnim in spoštljivim prigovarjanjem. Pogoj za tovrstno vzgojo pa je ta, da mora biti tudi starš v stiku s seboj, da ostaja samokritičen in se ohranja pod nadzorom.
