Mnogi mladi se v iskanju službe po šolanju zatečejo k navideznemu študiju, saj so tako bolj zaposljivi, dostop pa imajo tudi do študentskih ugodnosti.
V Sloveniji je za študente dobro poskrbljeno – lahko delajo preko študentskega servisa, dobijo bone za prehranjevanje in subvencije za življenje v študentskih domovih ter subvencioniran prevoz. Vse je lepo in prav, a tako kot povsod tudi tu prihaja do »izigravanja sistema« - fiktivnih vpisov.
Vpis na faks zaradi prednosti
Prvi primer, ki spregovori za Mariborinfo, je devetnajstletnik, ki je končal srednjo šolo in nima nobenega namena študirati. Vseeno se bo vpisal na faks, pojasnjuje, saj bo tako lahko koristil študentske bone, pa tudi v službo ga raje vzamejo preko napotnice, saj tako delodajalca manj stane. Pri pridobitvi statusa ne bo imel nobenih težav, saj prihaja iz srednje šole, zato se nihče ne sprašuje o njegovih namenih pri vpisu na fakulteto.
Šole v Kopru sploh ni videl
Naš drugi sogovornik je bivši »fiktivni dijak«. Po končanem študiju možnosti za redno delo ni bilo na vidiku, na grbi staršev pa ni želel biti. Malo je raziskoval, nato pa je našel srednjo šolo v Kopru, kamor se je lahko vpisal kar preko pošte. Vpisnina ga je stala malo, 50 ali 150 evrov, se spominja, v Koper pa mu nikoli ni bilo treba iti, šole ni niti videl, je pa bil eno leto njen dijak.
Študirati se ji več ni dalo
Tudi njegova prijateljica je bila fiktivna študentka. Med študijem si je našla dobro delo, ki pa je jemalo veliko časa. Prišla je do točke, ko se študirati več ni dalo, vseeno pa se je vpisala še enkrat, čeprav ni imela namena opravljati izpitov, v službo je podjetje namreč jemalo le študentke, saj »manj stanejo«.
Poklicali smo tudi na mariborsko univerzo, kjer do izdaje članka zaradi preusmerjanja vprašanja iz pisarne do pisarne žal nismo prišli do odgovora. Vprašali smo jih, kako oni prepoznajo fiktivni vpis in kako kaznujejo študenta, ki le koristi ugodnosti, študira pa ne.
Kdo je zdaj tu kriv?
Vse to je izigravanje sistema, ki državo stane. Drži. Toda iz perspektive vsakega od teh posameznikov fiktivni vpisi niso velik zločin. Želeli so se izogniti zavodu za zaposlovanje vsaj za leto več, pa tudi »v mamini kleti« niso želeli živeti. Kako bi se lahko cel sistem reguliral – je cilj, da pravočasno preprečimo in kaznujemo fiktivne vpise, ali da ustvarimo sistem, kjer jih mladi iskalci dela ne potrebujejo?
