Ponosen, da je splavar že od svojega otroštva: Ohranjamo pomemben del kulturne dediščine našega mesta

Mariborčan Rok Rajzman je pri trinajstih letih prestal splavarski krst in s tem postal najmlajši splavar v zgodovini splavarskih krstov nasploh. Danes 21-letnik zaključuje Višjo strokovno šolo za gostinstvo in turizem Maribor. 

Kot pravi, ga še posebej zanima turistični potencial našega mesta, v prostem času pa uživa v raziskovanju skritih kotičkov Pohorja, kolesarjenju in spoznavanju novih krajev in ljudi. Ob študiju še vedno ostaja zvest splavarjenju. 

Z Rokom smo se pogovarjali o tem, kaj ga je navdušilo za splavarjenje, o bogati zgodovini splavarjenja na Dravi in o tem, kako Mariborski flosarji skrbijo, da ta tradicija ne zaide v pozabo.

Z mamo odšel na turistično vožnjo in se navdušil nad splavarjenjem

S splavarjenjem se je Rok srečal že pri osmih letih, ko se je z mamo udeležil svoje prve turistične vožnje: »Na vsaki vožnji pri Mariborskih flosarjih se tradicionalno po programu krsti enega izmed gostov in takrat sem to bil jaz.«

»Takratni predsednik je v meni videl iskrico v očeh in mi predlagal, naj se preizkusim v vlogi flosarja,« dodaja. 

Pri 13. letih je bil krščen v pravega splavarja. Kako sploh poteka splavarski krst?  

Rok pojasnjuje, da je vsakoletni tradicionalni splavarski krst sestavljen iz treh delov. Splavar vajenec se mora najprej izkazati v praktičnem delu in pokazati, kako spreten je s sekiro in zabijanjem žebljev.

Sledita še teoretični in psihomotorični test, s katerima prihodnji splavar dokaže, da je vreden naziva flosar. »Na koncu vsakega splavarskega krsta je postalo že tradicionalno, da se splavarji zberejo in novega krščenca vržejo v Dravo,« razlaga. 

Ponosen, da je splavar že od svojega otroštva

»Osebno sem zelo ponosen, da sem splavar že od svojega otroštva,« pravi Rok: »Štejem si v čast, da sem del ekipe Mariborskih flosarjev, kjer ohranjamo pomemben del kulturne dediščine našega mesta, hkrati pa se imamo za promotorje mesta Maribor kot tudi Slovenije in splavarjenja.« 

Dodaja, da mu je v veselje sodelovati pri splavarskih vožnjah, kjer goste popeljejo po strugi reke Drave, kjer so že v preteklosti vozili splavi: »Naše pristanišče ostaja pred najstarejšo vinsko trto na svetu na Lentu, kjer je nekoč bilo večje pristanišče splavov in šajk.«

Splavarjenje ima danes drugačno vlogo, kot jo je imelo v zgodovini, ko je bilo izključno gospodarska dejavnost: »Danes imajo splavarske vožnje predvsem turističen pomen, ki gostu ponujajo prijetno doživetje na reki in ohranjanje splavarskega izročila.«

Zakaj se je na Dravi razvilo splavarjenje?  

Na reki Dravi se je splavarjenje začelo razvijati že v rimski dobi. Prvi zgodovinski zapisi segajo v leto 1280, ko se v listini Otta Velikovškega omenja, da je ta pri velikovškem mostu pobiral mitnine za prevoz praznih vinskih sodov na splavih: »Prazne sode so peljali v Maribor, jih tam napolnili z vinom in jih polne z vozovi odpeljali na Koroško.«

Kasneje so s 'šajkami' oziroma barkami prevažali les za gradnjo utrdb proti Turkom, pa tudi orožje in druge dobrine. 

V drugi polovici 18. stoletja in v 19. stoletju se je splavarstvo na Dravi razvijalo predvsem zaradi trgovine z lesom in predstavljalo najbolj ugoden prevoz. Bližnji gozdovi na Pohorju so dobili pomembno gospodarsko funkcijo, saj se je v Podravju in Podonavju pojavilo večje povpraševanje po gradbenem lesu.

Pomembna prelomnica za splavarjenje je bila, ko so pričeli sestavljati splave ali 'flose' po italijanskem vzorcu, imenovanem »taljanšek«. Vanje je bilo mogoče vgraditi več kvalitetnega, rezanega lesa, ki je bil tržno bolj zanimiv, kot sama hlodovina, saj je bil tudi dražji. 

Dravski splavarji so od 1. polovice 19. stoletja pluli do Beograda, Pančeva, Bele Palanke, v drugi polovici 19. stoletja tudi v kraje ob Tisi, Tamišu in Begeju. 

Poleg lesa so prevažali tudi steklene, železarske in svinčene izdelke, pozneje tudi sadje. Dravsko splavarstvo je zaradi ekonomičnega transporta preživelo tudi izgradnjo železnice in v tridesetih letih 20. stoletja doseglo največji obseg.

Okrog leta 1934 je plulo mimo Maribora in Ptuja letno do 2000 splavov. 

Ker je postalo splavarjenje močan gospodarski dejavnik so ga graditelji prve hidroelektrarne Fala leta 1913 morali upoštevati in so bili prisiljeni vgraditi zgodovinsko zelo pomemben kanal za spust splavov. 

Po 2. svetovni vojni so splavarjenje opustili zaradi uvajanja hidroelektrarn na Dravi ter železniških povezav. V tej dejavnosti je bilo zaposlenih približno 700 splavarjev, ki so bili v glavnem iz Dravske doline.

Danes ponujajo tradicionalno splavarsko o v turistične namene

Mariborski flosarji v okviru Turističnega društva Maribor že od leta 1985 skrbijo za ohranjanje splavarske tradicije. »Tega leta so člani društva na Lentu organizirali prvi splavarski krst in zgradili prvi splav za turistične namene,« pojasnjuje Rok. 

Danes gostom ponujajo tradicionalno splavarsko vožnjo s splavom 'taljanškom' od Koblarjevega zaliva do Lenta: »Ob kulturno-umetniškem programu z živo glasbo gostom prikažemo, kako je nekoč izgledala flosarska rajža, prigode flosarjev, seveda pa ne manjka niti splavarski krst. Gostje lahko uživajo ob dobri kapljici, okusni malici in čudovitem pogledu na reko Dravo.«

Vožnjo obogatijo s kulinaričnim doživetjem v sodelovanju z Višjo strokovno šolo za gostinstvo in turizem Maribor in lokalnimi vinarji. Prav tako na splavih pripravljajo raznovrstne koncerte.

Mariborski flosarji ohranjajo rdečo nit med preteklostjo in prihodnostjo

V letošnji sezoni Mariborski flosarji v ponudbo dodajajo novost – vožnje na manjšem splavu imenovanim hlodovec. Namenjen je za manjše skupine do 10 oseb, kot so družine, prijatelji ali sodelavci.

»Na njem boste doživeli in izkusili celotno pot splavarjev kot nekoč,« razlaga Rok: »Ob pripravi obroka nad ognjiščem, preprekami in težavami s kakršnimi so se srečevali včasih, se bo vsak udeleženec postavil v vlogo splavarja in se izkusil v vseh nalogah.«

»Vseskozi z našo dejavnostjo splavarjenja ohranjamo rdečo nit med preteklostjo in prihodnostjo,« dodaja: »Da tradicija splavarjenja ne bi odšla v pozabo ob splavarskih vožnjah organiziramo tudi splavarske delavnice in razstave.«

Na splavu ohranjajo tudi tradicionalne slovenske in splavarske pesmi, ki jih z gosti veselo prepevajo na vsaki vožnji: »Ne pozabimo pa na dobro kulinariko kot so domač kruh z zaseko in klobaso ali flosarski lonec.«

Oprema današnjih flosarjev se razlikuje od tiste, ki so jo s seboj vozili nekoč

Oprema splavarjev nekoč je bila spravljena v njihove torbe, v katerih so imeli različne vrvi, kline, 'flosarko' oziroma sekiro, svedre, cepine ... S seboj so imeli svojo hrano in pijačo. 

»Danes na vožnjah ne potrebujemo več toliko opreme, ker je splav narejen trdno in varno, hkrati pa se je tudi Drava v primerjavi s preteklostjo precej spremenila, saj jo danes regulirajo s hidroelektrarnami,« razlaga Rok. 

»Nekoč je bila Drava divja reka, polna brzic in nevarnosti, zato so morali biti flosarji v nenehni pripravljenosti in v marsikateri pripovedi je govora o 'flosolomih' in utopljenih splavarjih.«

Roku se je ponudila priložnost, da je se je, ko je bil na obisku pri prijateljih splavarjih v Avstriji ob mednarodnem splavarskem kongresu, s tradicionalnim splavom hlodovcem popeljal po bolj divji reki, kot je Drava: »Vsekakor je bila zanimiva izkušnja, saj smo kar nekajkrat nasedli na skalah.«

Rok vabi mlade, da se pridružijo flosarjem

Roka smo povprašali, kako njegovi vrstniki gledajo na to, da je splavar. »Moji prijatelji me pri tem podpirajo,« pravi: »Vsem se zdi zanimivo in po moji zaslugi poznajo ozadje splavarjenja.« 

»Če pogledamo mlajšo generacijo, mislim, da niso toliko poučeni o splavarjenju, zato sem vesel, da v Turističnem društvu Maribor ohranjamo splavarske običaje, in z razstavami ter delavnicami prenašamo znanje nanje,« dodaja: »Lokalna mladina nas večinoma pozna, saj nas vidijo pluti po Dravi, med Koblarjevim zalivom in Lentom.«

Rok ob tej priložnosti vabi mlade, da se pridružijo druščini Mariborskih flosarjev, »kjer bodo lahko razvijali svoje talente v popolnoma novi izkušnji na Dravi, ki jo bodo težko našli kje drugje.«