Simona Lipovec, rojena Črešnjovnjak, ki je danes ponosna mama in žena, ima za seboj zelo težko življenjsko pot. Že pri starosti dveh let je bila dodeljena v prvo rejniško družino, deset let za tem pa še v drugo.
Iz prve rejniške družine so jo preselili zaradi psihičnega in fizičnega nasilja, nam je zaupala, začetkov v prvi rejniški družini pa se ne spomni dobro:
»Moji prvi spomini so bili, da sem pogrešala pravo mamo, ker so mi vsi vedno grdo govorili za njo, da me nima rada, in vem, da mi je kot otroku bilo to zelo hudo.«
Spomine na prvo rejniško družino je odpisala kot neprijetne. Skupaj s sestro sta živeli v lakoti in strahu, vsakodnevno sta bili tepeni. To pa ni bil rahel tepež, to je bilo tolčenje s pestmi po glavi.
»Pika na i je bila, ko mi je rejnik v čelo zapičil vilice. Ena od takratnih učiteljic je nato rekla, da je s tem dovolj, podala je prijavo na policijo,« se spominja.
S sestro so ju ločili, tudi v drugi rejniški družini so bili začetki težki
Po prijavi na policijo so jo preselili v krizni center, kjer je preživela tri mesece. Za tem so jo preselili v rejniško družino na Razkrižje, k rejnici Tanji Ferlin, zgodbo katere smo že predstavili v seriji člankov Odkrito na spletu.
Tudi tam so bili začetki težki. Z biološko sestro so jo ločili, kar je bilo, kot nam je pojasnila, ena najtežjih stvari v življenju.
»Ona je bila edina, ki je čutila tako kot jaz ... Nek primanjkljaj, da ti nekaj manjka v duši. Midve sva se sicer pretepale, se tožarile, prepirale, ampak ko pa je bilo tisto, da sva mogle ena drugo potolažiti, sva vedno stopili skupaj.
Ko so naju ločili, je bila to res težka preizkušnja. Samo midve sva vedeli, kaj je katera preživljala.«
Za spoznanje, da na svetu obstaja tudi ljubezen, je potrebovala kar nekaj časa
»Ko sem prišla na Razkrižje, sem bila poredna, nagajala sem, uničevala,« je nadaljevala pogovor. »Pogrešala sem to, da bi bila tepena.«
Za privajanje na novo družino je potrebovala nekaj časa, saj je bilo tam vse drugače:
»Rabila sem kar nekaj časa, da sem razumela, da obstaja tudi drugačen način življenja, ne samo, da si tepen in lačen, ampak, da je tudi ljubezen na svetu.«
V rejniško družino na Razkrižje je prišla kot druga rejenka, vsi pa so jo lepo sprejeli. Povedala je, da ni bila nikoli navajena, da bi bila tako sprejeta. Od norčevanja v osnovni šoli, do različnih oblik nasilja, vsega, kar je doživela ... Tega na Razkrižju ni bilo.
»Moram povedati, da so me lepo sprejeli, ni bilo več treba delati bedarij, da bi si pridobila prijateljstva. Prišla sem do spoznanja, da je to čisto obratno.«
»Mama in ata sta potrebovala veliko živcev in energije«
Z rejniškimi brati in sestrami ni takoj začutila povezave, tudi odnos z rejniškima staršema pa je bil v začetku pester.
»Mama in ata (op. a. tako ju kliče še sedaj), sta potrebovala veliko živcev in energije, sta pa bila vedno potrpežljiva. Ja, včasih se je mama zadrla, ampak nikoli te ni z besedami prizadela ali užalila.
Bila je stroga, ker je morala biti, saj je morala vzpostaviti red, pokazati vrednote, ker je želela nekaj več za mene.«
Sedaj, kot pravi, ji je hvaležna, takrat pa je bila zelo uporniška.
O stikih z biološkimi starši
V prvi rejniški družini ni imela pogostih stikov z biološkimi starši, približno enkrat na dve leti. Kasneje, na Razkrižju, je imela stike vsako drugo ali tretjo soboto.
»Kakršna koli je biološka mama, lahko je alkoholik, lahko je na mamilih, ampak vsak otrok si bo vedno želel mame. To je nekaj naravnega.«
Kako v vsem najti nekaj dobrega ...
Življenje v rejniških družinah je na Simoni pustilo globok pečat, tako v bolečem kot v dobrem smislu. V prvi rejniški družini se je naučila, da lahko iz slabe izkušnje potegneš veliko dobrega.
V drugi rejniški družini se je naučila učnih navad, vrednot za življenje in zdravega medsebojnega odnosa.
»Mama Tanja me je naučila, da iz vsake situacije v življenju potegnem nekaj dobrega. Tako danes tudi učim svoje otroke,« je povedala.
Kaj bi sporočila otrokom, ki so v rejništvu?
»Ne poslušajte družbe in družbenega prepričanja, da z rejniških otrok nikoli nič ne bo, ker je vsak posameznik zase in lahko vsak naredi nekaj iz sebe.
Vsak lahko doseže vse, kar lahko dosežejo tudi ostali otroci,« je sporočila.