Upokojena učiteljica in ravnateljica trpi za neozdravljivo boleznijo, zato načrtuje dostojno slovo v tujini in pri tem poziva slovensko javnost k široki razpravi o evtanaziji.

Alenka Čurin Janžekovič je 62-letna upokojena učiteljica razrednega pouka in glasbe ter ravnateljica iz Zagorja pri Svetem Tomažu. Od nekdaj je izjemno dejavna, med drugim je vodila odrasle pevske zbore v Sv. Tomažu v Ivanjkovcih, sedemnajst let je bila organizatorica likovne kolonije in predsednica kulturnega društva, pa tudi predsednica JSKD OI Ormož in soustanoviteljica šolskega radia Čvek. 

Tako morda nikoli ne bi uganili, da jo že vse življenje spremlja redka bolezen, za katero ni zdravila in ki ji povzroča hude bolečine v sklepih. Trpi namreč za morquio sindromom - polisaharidoza IV, pomanjkanjem enega od encimov za presnavljanje sladkorja, ki povzroča dobeseden razpad hrustanca in kosti v telesu.

»Za to bolezen ni zdravila. So pa analgetiki in skalpel. Prve uporabljam večkrat dnevno, skalpel pa v rokah, vsakih nekaj let, držita ortoped ali nevrokirurg. Po vsakem posegu, za mano jih je približno deset, zadnja dva lani na levem kolku, je moje telo bolj izmučeno. Obe se pač starava, jaz in moja bolezen.«

Ker jo je življenje naučilo poslušati svoje telo, se zaveda in čuti, da ji to prav dolgo ne bo več služilo, kot ji je doslej.

»Še vedno živim radostno. Vendar se zavedam, da mi lahko zdaj, zdaj odpove. Ne bojim se, če bi to prineslo prihod smrti. Bojim pa se, to pa priznam, tako kot mnogi drugi, bolečine, dolgotrajnega vegetiranja na bolniški postelji, odvisnosti od pomoči drugih. Da, tega pa se res bojim. Zato sem se trdno odločila, da si takšnega tretjega življenjskega obdobja ne želim živeti. In ker danes obstaja možnost, da se človek tej veliki nesreči izogne, bom to tudi naredila,« razlaga Alenka, ki se javno zavzema za uzakonitev evtanazije v Sloveniji. 

Zato Alenka načrtuje, kot pravi, človeka dostojno slovo – samomor z zdravniško pomočjo. Odločitev podpira tudi njen mož, s katerim si življenje delita že šestintrideset let.

Toda ko bo napočil čas, se bo upokojenka morala odpraviti v Švico, saj je ta edina država, ki ji omogoča dostojno smrt. Uzakonjeno ima namreč pravno-zakonodajno načelo avtonomije, s čimer posamezniku zagotavlja pravico do odločanja o času in načinu lastne smrti.

62-letnica si v tujini ureja samomor z zdravniško pomoč, preračunala pa je tudi stroške. Postopek za izvedbo vodenega samomora jo bo predvidoma stal 10.790 švicarskih frankov oziroma slabih 10.000 evrov.

Za široko javno razpravo in možnost izbire

Svojo odločitev nekdanja učiteljica obenem dojema kot poslanstvo. Kajti pomagati želi ne le sebi, temveč tudi drugim, ki delijo podobne poglede na dostojno življenje in smrt. Želi si, da bi somišljeniki združili moči in slovensko javnost spodbudili k široki javni razpravi o tej temi.

V odprtem pismu je pristojne pozvala, da ob upoštevanju spremenjenih družbenih razmer, v času, ko možnost sprejema vse več držav, evtanazijo dovolijo tudi pri nas – seveda le na osnovi strokovnih argumentov in raziskav.

Vendar pa zdravniške institucije zamisli niso pretirano naklonjene, bojijo se predvsem morebitnih zlorab. Alenka razočarana ugotavlja, da je med njenimi znanci sicer kar nekaj zaposlenih na zdravstvenem področju, ki evtanazijo osebno podpirajo, a so kot strokovnjaki primorani zavzematu nasprotno stališče.

Zdravnike zato poziva k refleksiji, politike in sodstvo, ki se sklicujejo na svetost življenja, pa opominja na načeli avtonomije in dobrodelnosti. Ob tem dodaja, da je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice obravnavalo vprašanje dopustnosti evtanazije ter sklenilo, da ni v neskladju z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. 

Starejše novice