Jubilejna 60. Zlata lisica je ta konec tedna tako ali drugače tema številka ena v Sloveniji.
Predvsem v Mariboru nekateri ob jubilejni izvedbi tradicionalnega smučarskega dogodka ne skrivajo slabe volje, da so se v mestu pod Pohorjem prehitro odrekli prireditvi (in znamki) z dolgoletno tradicijo.
Spet drugi priznavajo, da bo Zlata lisica letos res manj mariborska, bo pa vsaj znova izpeljena na slovenskih tleh, vnovič v Kranjski Gori. Ni prvič, da jubilejna Zlata lisica gostuje na Gorenjskem, se je pa premierno zgodilo, da za pripravo tekem niso bili zadolženi Mariborčani.
Kot je znano, je organizacijo prevzela Smučarska zveza Slovenije, ki je najela tudi blagovno znamko tekmovanja. Tekmo za Zlato lisico so sicer na mariborskem Pohorju prvič izpeljali že leta 1964, tedaj še na stari progi FIS-ki, zmago pa je slavila Marielle Goitschel.
Leta 1970 so v Mariboru prvič gostili tudi tekmo za svetovni pokal, dve leti kasneje pa je bil ravno v štajerski prestolnici prvič izpeljan veleslalom v dveh vožnjah. Leta 1978 so 15. Zlato lisico z izgradnjo Snežnega stadiona prvič pripeljali v dolino, tri leta zatem pa je bila del Zlate lisice premierno tudi naša sogovornica Andreja Leskovšek McQuarrie.
Z mladinsko svetovno prvakinjo v slalomu smo obujali spomine na tekme Zlate lisice, ki jih je bilo zaradi hude poškodbe manj od pričakovanj in želja, dotaknili pa smo se tudi izzivov, s katerimi se danes spoprijema kot predsednica Ženskega nogometnega kluba Radomlje.
Blizu vzornicam
Mateja Svet je bila v 80. letih prejšnjega stoletja prvo ime ženskega smučanja pri nas, pot v svetovni pokal pa ji je nekaj let prej utrla generacija, del katere je bila tudi Andreja Leskovšek McQuarrie. Ledino je med drugimi orala z Anjo Zavadlav, Nušo Tome, Metko Jerman in Bojano Dornig.
Že kot 15-letnica je potrdila normo za nastop na olimpijskih igrah v Lake Placidu, vendar po glasovanju v Beogradu - češ da je premlada - vseeno ni odpotovala v ZDA. Življenjska pot jo je nato preko »velike luže« ponesla nekaj let kasneje.
Olimpijske sanje je izpolnila štiri leta kasneje, v Sarajevu, kjer je s srebrno medaljo v veleslalomu zasijala zvezda Jureta Franka, s prvo (jugo)slovensko medaljo na zimskih olimpijskih igrah pa se je rodil tudi dobro znani rek »Volimo Jureka više od bureka« (Jureta imamo raje kot burek).
Za Andrejo so igre v Sarajevu prišle zgolj dva meseca po smrti mame, kar je močno vplivalo nanjo. Lepši so spomini na prvo Zlato lisico, saj je leta 1981, ko je bil po odpovedanem slalomu izpeljan zgolj veleslalom, od blizu spoznala številne vzornice, že v naslednji sezoni pa se je v Mariboru veselila devetega mesta. Kaj ji danes, dobrih 40 let kasneje, najprej šine skozi misli, ko zasliši besedno zvezo Zlata lisica?
»Še vedno najprej pomislim na Maribor, nato pa na bivanje v hotelu skupaj z drugimi reprezentancami. Posebno vznemirljiv občutek je bil, ko sem na moji prvi Zlati lisici v letu 1981 - nekaj dni prej sem praznovala 16. rojstni dan - pri zajtrku srečala moje velike vzornice, ki sem jih že leta prej spremljala na televiziji, Hanni Wenzel, Tamaro McKinney, Irene Epple, Fabienne Serrat in druge.
Sicer smo bili na tekmah svetovnega pokala nameščeni v manjših namestitvah, deljeni po reprezentancah, v Mariboru pa si je več reprezentanc delilo večji hotel. Spomnim se, da so se tisto leto najboljše smučarke uprle zaradi slabih snežnih razmer in tako je bil slalom odpovedan. Naslednje leto sem v slalomu osvojila deveto mesto, kar je bil takrat za nas fenomenalen uspeh.«
Zlata lisica vselej privabljala številne gledalce
Letos so v Kranjsko Goro povabili tudi štiri slovenske zmagovalke Zlate lisice, ob že omenjeni Mateji Svet še Natašo Bokal, Urško Hrovat in Tino Maze. Kje bo jubilejno izvedbo Zlate lisice spremljala naša sogovornica?
»Pred televizijskim ekranom. Po koncu moje smučarske kariere, ko so bile tekme Zlate lisice še v Mariboru, so nas bivše smučarke, naše in mnoge tuje, organizatorji vsako leto povabili in po ogledu tekme pogostili tudi v znameniti vinski kleti. To je bil vedno enkraten dogodek in priložnost za obujanje lepih spominov,« pogleduje nazaj.
Kot že zapisano, je v 80. letih orala ledino slovenskega ženskega smučanja. Slovenski uspehi so tedaj dobivali prve temelje, kako pa je bilo v tistih časih ob progi pohorske strmine? So tudi takrat tekmovalke spodbujali številni ljubitelji smučanja, kot kasneje v časih Janice Kostelić ali Tine Maze?
»Zlata lisica je že v osemdesetih privabila ogromno število gledalcev, ki so bili vedno postavljeni ob progi vse od starta do cilja in seveda okrog ciljne arene.
Spomnim se, kako sem si po eni izmed tekem Zlate lisice pogledala televizijski posnetek svojega nastopa in sem presenečena ugotovila, kako glasni so bili tisoči navijačev ob progi, da se besed napovedovalca skorajda ni razločilo.
Namreč, med samo tekmo, ko sem bila v popolnem stanju osredotočenosti, sem zaznavala zgolj tišino. Seveda pa se dobro spomnim bučnega navijanja pred in po mojem nastopu, ki je vseskozi ustvarjalo izjemno razburljivo vzdušje.«
Izvajanje športa za plačilo veljalo za umazano
Danes so najboljše smučarke na čelu z Mikaelo Shiffrin zvezdnice svetovnega kova, ki za svoje dosežke nagrajene s tekmovalnimi in sponzorskimi vložki. Kakšen pa je bil status alpskih smučark v državi in javnosti pred dobrimi 40 leti?
»V mojem času smo bili smučarji v svetovnem vrhu t.i. amaterski športniki, kar je res smešen naziv, saj smo bili s športnega vidika popolnoma profesionalni, razen v smislu služenja denarja.
Leta kasneje, ko sem prestopila na profesionalno raven v ZDA, je to predstavljalo več stopenj nižjo konkurenco, sem pa s smučarskim tekmovanjem precej dobro služila. T.i. amaterski šport je bil elitni šport v samem svetovnem vrhu.
Takrat je izvajanje športa za plačilo veljalo za nesprejemljivo in umazano, tako recimo svetovni smučarski as Ingemar Stenmark ni smel tekmovati na olimpijskih igrah, ker je pred tem zaslužil nekaj sponzorskega denarja.
Smo pa imeli, ko smo bili enkrat v reprezentanci, plačane vse stroške povezane s pripravami in tekmovanji, smučarska zveza pa je imela sponzorje. Spomnim se, ko sva z Anjo Zavadlav snemali reklame za Zlatarno Celje, po snemanju pa so preverili, da sva vrnili ves nakit. Kljub temu so bili to zlati časi, šport pa je bil glavna vrednota.«
Poškodba na smuku preprečila naskok na vrh
Zaradi poškodbe kolena na smuku, ki ni bil njena disciplina in ga niti ni trenirala, je leta 1987 stara vsega 22 let in kljub poskusu vrnitve primorana (pre)hitro zaključiti kariero v karavani svetovnega pokala.
Nesrečna poškodba je sicer imela tudi nekaj pozitivnega v tem, da so se ji »odprla« vrata v ZDA in zatem tudi v pisano poklicno kariero. Kako gleda nazaj, bi karkoli spremenila ali storila drugače?
»Leta 1982 sem bila svetovna prvakinja v slalomu in podprvakinja v veleslalomu na prvem svetovnem mladinskem prvenstvu, ki je bil v francoskem Avronu. Videla sem pot, ki se bo nadaljevala navzgor, tudi v svetovnem pokalu sem osvajala vse boljša mesta in se v tehničnih disciplinah uvrščala v prvo deseterico.
Če bi kaj spremenila, bi bilo najbolje, seveda gledano nazaj, da bi se uprla vodstvu reprezentance in ne bi nastopila na smuku v Kanadi samo zato, da bi imela celotna reprezentanca s strani organizatorjev svetovnega pokala krite tedenske stroške bivanja med tekmami tehničnih disciplin.
Namesto tega bi trenirala slalom z ostalimi dekleti v reprezentanci in se ne bi poškodovala na smuku, ki ga nismo niti trenirali. Ampak za kaj takega takrat nismo imeli pravic oziroma možnosti. Verjamem, da bi brez te hude poškodbe kolena še več let nadgrajevala svojo kariero, prav tako pa verjamem, da bi kasneje našla pot v ZDA,« pravi z grenkim priokusom.
Olimpijske igre spoznala iz organizacijske plati
Po študiju v ZDA si je tam ustvarila tudi družino, poklicna pot pa jo je sčasoma ponesla v organizacijo olimpijskih iger. Sodelovala je pri pripravi iger v Salt Lake Cityju, Torinu, Vancouvru, Sočiju in Pjongčangu in tako šport dodobra spoznala tudi z druge strani.
Večkrat prizna, da gre za projekte, ki človeka izčrpajo, vseeno pa nas je zanimalo, če ji je bilo morda lažje, ker je iz svoje smučarske kariere na lastni koži spoznala pasti in prednosti športa?
»Seveda, športne izkušnje so bile ključne, pomembna pa je bila tudi izobrazba, ki sem jo zaključila na univerzi v ZDA. Kot olimpijka sem razumela potrebe športnikov in delegacij za podporo športnikom na olimpijskih igrah.
Pomagale pa so tudi izkušnje, ki sem jih pridobila pred tem pri delu v guvernerjevi pisarni za mednarodne odnose ameriške zvezne države Utah in kot asistentka lastnika verige športnih trgovin v ZDA in na Japonskem.«
V času organizacije olimpijskih iger je z družino štiri leta živela v Kanadi in nato še štiri leta v Italiji, leta 2010 pa se je z možem Matthewom, sicer Američanom, in otrokoma vrnila v Slovenijo in kmalu zatem ob pomoči hčerke Nine našla novo športno ljubezen, (ženski) nogomet.
Že šesto leto vodi ŽNK Radomlje
Leta 2018 je na čelu Ženskega nogometnega kluba Radomlje nasledila Uroša Juračiča. Pred meseci je zakorakala v drugi mandat predsednice kluba, v dresu katerega so se uveljavile številne reprezentantke.
Tudi v tej vlogi ne manjka izzivov: »Rada imam izzive, še posebej, če premagovanje le-teh ustvarja boljšo družbo, boljše pogoje za šport in predvsem za dekleta in ženske. V nogometu je izzivov nešteto, o ženskem nogometu pri nas pa bi lahko napisali knjigo.«
Če je naziv predsednika moških klubov pogosto vezan na častno funkcijo, je v ženskih sredinah tako, da mora tudi predsednica pogosto priskočiti na pomoč pri organizaciji in izvedbi tekem in turnirjev.
V radomeljski sredini je še posebej pestro v začetku vsakega leta, saj je marec tradicionalno namenjen mednarodnemu dekliškemu nogometnemu turnirju Medex Cup. Letos bodo v Radomljah in Kamniku izpeljali že 11. turnir, prihod v Slovenijo pa so potrdili klubi iz Avstrije, BiH, Hrvaške, Madžarske in Slovaške.
Zaostajamo za evropskim tempom
Ženski nogomet je ena tistih panog, ki se je še nekaj let nazaj soočala z zapostavljenostjo, zdaj pa vsaj v evropskem in svetovnem merilu doživlja velik napredek. Koliko v tem pogledu zaostajamo v Sloveniji?
»Res je. V Evropi in drugod po svetu se ženski nogomet že več let širi z meteorno hitrostjo, popularnost in medijska pokritost se stalno dvigujeta, na nekaterih tekmah se zbere tudi več kot 90.000 gledalcev.
UEFA ima vizijo, da postane nogomet šport številka ena za dekleta v Evropi, medtem ko je FIFA leta 2018 postavila cilj podvojiti število registriranih nogometašic na 60 miljonov do leta 2026. Tudi pri nas se število deklet, ki se vključujejo v nogomet, že nekaj let hitro dviga, vse več deklic se srečuje z nogometom že v predšolskem obdobju in vse več klubov jim nudi strokovne programe za razvoj že od mladih nog.
Naše reprezentantke v kadetskih in mladinskih vrstah ter v članski reprezentanci vse bolje konkurirajo na mednarodni ravni. Zelo pa zaostajamo v hitrosti napredovanja v smislu kakovosti in popularnosti Slovenske ženske nogometne lige.
Medtem ko je v nogometno razvitem svetu ženski nogomet zelo uspešno profesionaliziran in se igralkam dvigujejo plačila, se v Sloveniji večina klubov bori za preživetje in prostor na nogometnem igrišču. Kljub neprestanemu napredku, ki je plod dela mnogih zanesenjakov, se premikamo naprej zdaleč prepočasi, da bi s trenutnim sistemskim ustrojem lahko ujeli korak z najboljšimi v svetu.
Predvsem klubi potrebujemo precej večjo in načrtno pomoč s strani krovne zveze. Če bi bilo razumevanje specifike ženskega nogometa in klubskega nogometa v ozkem slovenskem prostoru globlje ter apetiti, strategija in načrti ambiciozni, bi se ogromen potencial za uspeh slovenskega ženskega nogometa bržkone kmalu uresničil,« meni predsednica ŽNK Radomlje.
Patriarhalna kultura družbe ima še vedno močan vpliv
Je tudi vloga v ženskem nogometu zaslužna za to, da večkrat opozori na razlike v enakovrednosti med moškim in ženskim športom? V tem pogledu največ rezerv vidi tudi na odgovornih položajih v zvezah, saj tam praktično ni žensk:
»Slovenija premore številne vrhunske športnice v raznih športih in ni pravega razloga, da ne bi imeli tudi nogometašic v samem svetovnem vrhu. Dekleta so sposobna vrhunskih dosežkov, ne moremo pa čakati, da gre nogomet, ki ga igrajo ženske, po isti zgodovinski časovnici kot moški, saj je ženski nogomet štartal z velikim zamikom in potrebuje pomoč, da se dvigne po hitrem postopku.
Pri tem vidim danes največjo odgovornost za uspeh ženskega nogometa na dolgi rok v vlogi, ki jo nosi krovna panožna športna organizacija, saj je le-ta najbolj odgovorna za svoj šport v državi. Žal pa ima še vedno velik vpliv na enakopravnost žensk v športu naša patriarhalna kultura družbe.
K ozaveščanju in oblikovanju javnega mnenja lahko pravzaprav veliko pripomorejo mediji. Le malokdo se namreč zaveda, kako zelo revni smo v Sloveniji glede števila žensk na vodilnih položajih v športnih organizacijah. Medtem ko je problematično nizko povprečje v Evropi z le šest odstotki žensk na vodilnih položajih v športnih organizacijah, smo v Sloveniji še alarmantno nižje.
Nogomet je še posebej trdovraten glede enakopravnosti. Prav zaradi tega sem se odločila prevzeti vlogo predsednice nogometnega kluba. V razmislek, si predstavljate predsednico ali podpredsednico NZS? Mislim, da to v Sloveniji žal še dolgo ne bo mogoče. Drugje so svetlobna leta pred nami z ženskami na vodilnih mestih v nogometnih zvezah, recimo Belgija, Nemčija, Islandija, Anglija, Norveška, Francija, Estonija, in celo mnoge afriške nogometne zveze.
Pri nas je NZS pred kratkim zadostila smernicam FIFA, da mora imati zveza vsaj eno žensko na vodilnem položaju, s spremembo statuta, v katerem zdaj piše, da bo po novem NZS imela predsednika, štiri podpredsednike in 12 članov IO NZS po položaju ter eno članico ženskega spola, ki predstavlja ženski nogomet.
Po eni strani je to velik korak, po drugi pa razgalja omejenost, saj predvideva spol za vsak položaj in edini ženski dodeljuje ženski nogomet. Dokler se zveza ne bo odprla raznovrstnosti v svojih vodilnih vrstah si ne moremo obetati zares enakopravne prihodnosti za ženski nogomet pri nas,« opozarja Andreja Leskovšek McQuarrie.
Starejše novice
