Virus Zahodnega Nila prenašajo predvsem komarji. Letos so primere okužb zaznali tudi že na Hrvaškem. Cepiva za ljudi ni, večina okužb pa poteka brez simptomov.
Vročico Zahodnega Nila povzroča virus Zahodnega Nila oziroma. Prenašajo ga komarji, zato se okužbe najpogosteje pojavljajo v toplejših mesecih, ko so ti najbolj aktivni.
Virus Zahodnega Nila za Slovenijo sicer ni nov.
Nacionalni inštitut za javno zdravje je že leta 2019 pripravil tudi načrt pripravljenosti na morebitne izbruhe okužb. Ta vključuje spremljanje širjenja virusa, obveščanje javnosti, zgodnje prepoznavanje in diagnostiko okužb ter ukrepe za zagotavljanje varne preskrbe s krvjo.
Kako se virus Zahodnega Nila prenaša?
Virus se na človeka običajno prenese s pikom okuženega komarja iz rodu Culex, pojasnjuje Nacionalni inštitut za javno zdravje.
Komarji se okužijo, ko sesajo kri okuženih ptic. Ptice predstavljajo naravni rezervoar bolezni, vendar stik s pticami ne predstavlja tveganja za prenos virusa na človeka.
Drugi načini prenosa so redki. Virus se lahko izjemno redko prenese prek transfuzije krvi in krvnih komponent ali darovanih organov. Mogoča sta tudi prenos z matere na nerojenega otroka in prenos prek materinega mleka.
Virus je v krvi prisoten od enega do treh dni po izpostavitvi, njegova prisotnost pa lahko vztraja od enega do 11 dni. Pri ljudeh in drugih sesalcih, denimo konjih, je količina virusa v krvi prenizka, da bi predstavljali učinkovit vir okužbe za komarje in s tem vzdrževali nadaljnji prenos bolezni.
Kar 80 odstotkov okuženih nima simptomov
Po piku okuženega komarja večina ljudi sploh ne zboli. Nacionalni inštitut za javno zdravje navaja, da približno 80 odstotkov okužb poteka brez simptomov.
Pri manjšem delu okuženih se razvije kratkotrajna vročinska bolezen. Pojavijo se lahko:
- slabo počutje,
- glavobol,
- vročina,
- utrujenost,
- izpuščaji,
- bolečine v mišicah in sklepih.
Čas od okužbe do pojava bolezni oziroma inkubacijska doba običajno traja od tri do 14 dni.
Večina klinično zaznanih okužb se pojavlja od sredine julija do konca septembra. Pojavljanje bolezni je odvisno od več dejavnikov, med drugim od prisotnosti in aktivnosti komarjev ter ptic, kot naravnega rezervoarja virusa. Naravne danosti v Sloveniji omogočajo obstoj prenašalca.
Pri enem od 150 okuženih lahko bolezen poteka težje
Čeprav pri večini okužba mine brez simptomov ali povzroči blažje težave, lahko bolezen v nekaterih primerih prizadene osrednji živčni sistem.
Po navedbah Nacionalnega inštituta za javno zdravje približno ena oseba na 150 okuženih razvije težjo obliko bolezni.
Pojavijo se lahko okrnjena zavest, krči, nevrološki izpadi in motnje gibanja.
Za okužbo so dovzetni vsi, ki še niso bili okuženi z virusom Zahodnega Nila. Večje tveganje za težji potek imajo osebe, starejše od 50 let, in ljudje z oslabljenim imunskim sistemom.
Imunost po okužbi je najverjetneje dolgotrajna.
Cepiva za ljudi ni
Blage oblike bolezni po navedbah Nacionalnega inštituta za javno zdravje ne potrebujejo zdravljenja in spontano izzvenijo.
Hude oblike bolezni običajno zahtevajo sprejem v bolnišnico.
Učinkovitih protivirusnih zdravil ni, zato je zdravljenje simptomatsko in podporno. Zdravniki lajšajo simptome bolezni in podpirajo prizadete organske sisteme.
Pomembno je tudi, da cepiva, ki bi pri ljudeh preprečevalo okužbo z virusom Zahodnega Nila, ni.
Kako se lahko zaščitimo?
Najučinkovitejši način zmanjševanja tveganja za okužbo je preprečevanje pikov komarjev.
Nacionalni inštitut za javno zdravje svetuje, da nosimo svetla oblačila, ki pokrivajo čim večji del telesa, in uporabljamo repelente. Pri njihovi uporabi moramo upoštevati navodila proizvajalca.
Priporočljivo se je izogibati daljšemu zadrževanju na prostem v času, ko so komarji najbolj aktivni, predvsem zjutraj in pozno popoldne.
V notranje prostore jim lahko vstop preprečimo z mrežami proti komarjem.
Odstranite stoječo vodo okoli doma
Pomemben preventivni ukrep je tudi skrb za okolico doma. Komarjem za uspešno razmnoževanje zadostujejo že majhne količine stoječe vode.
Nacionalni inštitut za javno zdravje zato svetuje odstranjevanje zastale vode iz vaz, podstavkov za rože in drugih posod, pozorni pa moramo biti tudi na zamašene žlebove.
Kaj storiti, če najdemo poginulo ptico?
Čeprav stik s pticami ne predstavlja tveganja za prenos virusa, Nacionalni inštitut za javno zdravje priporoča, da se poginulih ptic ne dotikamo z golimi rokami.
Če poginulo ptico najdemo na vrtu, dvorišču, balkonu, terasi ali v bližini bivališča, si nadenemo plastično, ali gumijasto rokavico ter ptico odložimo v plastično vrečko. Vrečko skupaj z rokavico odvržemo med splošne odpadke.
Če rokavic nimamo, lahko kot zaščito uporabimo plastično vrečko in ptico nato skupaj z njo odvržemo med odpadke.
Po opravljenem postopku si moramo temeljito umiti roke z milom in toplo vodo.
Virus poznamo že skoraj 90 let
Virus Zahodnega Nila so odkrili leta 1937 na severozahodu Ugande v provinci West Nile. Uvrščamo ga v rod flavivirusov in družino Flaviviridae.
Ker cepiva za ljudi ni, ostaja najpomembnejša zaščita preprečevanje pikov komarjev in odstranjevanje pogojev, v katerih se ti razmnožujejo.
