Skozi zgodovino se je veliko Slovencev podalo čez ocean v oddaljeno Ameriko. Da pa navada po iskanju boljšega življenja čez lužo še vedno gori v nas dokazuje Tadej Škafar, ki je tam našel službo in drugi dom.
Pred veliko odločitvijo je že štiri leta delal na terenu po Evropi. Na različnih delovnih mestih je spoznaval prijatelje iz celotnega sveta in z njimi ostal v stiku preko socialnih omrežij. Ko je videl, da se mnogo teh odloča tudi za delo v Združenih državah Amerike, so tudi njega zasrbeli prsti in zbral je čim več informacij o morebitnih zaposlitvah. Pravi, da mu je nekajkrat spodletelo in so mu slovenski posredniki, preko katerih je delal, ostali dolžni tudi po več tisoč evrov, zato se je zelo poglobil v preučevanje podjetja, pri katerem se je hotel zaposliti. Ko je zbral vse potrebne informacije, se je odločil, da bo najraje zaupal tistemu delodajalcu, pri katerem je bilo zaposlenih tudi največ njegovih znancev.
Trenutno je zaposlen kot elektro monter, ampak pravi, da je delo precej obširno in po potrebi opravi tudi delo mehanika.
Življenje se preko luže razlikuje od doma
»Razlik je dosti, sploh ne vem, kje naj začnem,« pripoveduje Tadej. Pove nam, da je kot prvo opazil, da ljudje tam živijo dokaj brezskrbno življenje in to ponazori s primerom blagajničark v trgovini, za katere pravi, da delajo zelo počasi, kot bi gledal »slow motion« posnetek. Omeni nam tudi incident v lokalu, kjer je po pomoti stopil študentu na nogo, ta pa se je začel njemu opravičevati, kot da si se sam kriv za »nesrečo«.
V smehu nam pove, da bi takšen dogodek pri nas bil le povod za pretep. Pregovor »v Ameriki je vse večje,« bi naj držal, imajo ogromne nakupovalne centre z dosti več artiklov, pa tudi ljudje so povprečno debelejši kot doma, kar nam Tadej pojasnjuje je posledica restavracij s hitro prehrano (McDonalds, Burger King, KFC, manjše lokalne restavracije,…) in prevelike obremenitve z delom, saj večina Američanov dela tudi več izmen dnevno, da bi lahko preživljali družino, ter jim tako ne ostane časa za normalen obrok. Poudarja pa tudi, da to ne velja za vse, saj so fitnes centri dostopni skoraj v razmiku 100 metrov in tudi dobro obiskani s strani prebivalcev.
Najbolj mu je všeč obala
»Kaj mi je všeč? Vse je odvisno v katerem delu ZDA sem, najbolj se mi dopadeta Vzhodna in Zahodna obala,« pove in razloži, da je centralni del države bolj kmetijsko in industrijsko naravnana, tam ni toliko zanimivih lokacij za obisk. Ne mara jugovzhodnih držav, zaradi visoke vlage v zraku in potoži, saj je trenutno v Južni Karolini. Rad se vozi po avtocesti, saj ima občutek svobode, za razliko od vožnje po naših slovenskih avtocestah, ki mu povzročajo le stres in preglavice.
»Všeč mi je tudi, da tukaj ni nekega zakona o tehničnem pregledu vozil, zato je kar zanimivo gledati na cesti vozila, ko so pri nas na DINOS-u nekatera v boljšem stanju,« se nasmeje.
Popotnik, fotograf, ljubitelj dobre hrane
Ker nas je zanimalo, če je žar pri njih res tako priljubljen kot v filmih, nam pojasni, da imajo prebivalci zelo radi tak način priprave hrane in ob dela prostih dnevih z vseh koncev diši po »barbecue« kot žar imenujejo Američani. Tudi sam si rad kaj speče ali skuha doma in pripomni, da si je nazadnje pripravil govedino. Ko pa ima malo več prostega časa, zelo rad potuje po Ameriki:
»Skoraj vedno grem na izlet, če treba se peljem tudi po 500 kilometrov, ko je kaj zanimivega za videti. Moja fotografska oprema je vedno v pripravljenosti in vse slike in videe lahko vidite na mojem FB profilu ter Instagramu. «
Ko mu vreme ni naklonjeno, se rad posveti urejanju slik in videov, pripravlja tudi film o izletu po Route 66, od Vzhoda so Zahoda države. Z dobro družbo pa z veseljem pripravi piknik in nepogrešljivo peko na žaru.
Športni navdušenci se brez težav vklopijo v družbo
Športne prireditve so skoraj stalnica pri prebivalcih Amerike. Če ima mesto klub, ki igra v priznani ameriški ligi, se to takoj vidi na okrašenih avtih, avtobusih, lokalnih vlakih in rekvizitih, ki jih lahko kupite v vsaki trgovini. Ob vikendih se mladina zbira na igriščih pri univerzah, ki so vedno polna ne glede na šport, ki se igra. Tudi sam si vzame čas in z veseljem pogleda kakšno tekmo, spominja se legendarne zadnje tekme, na kateri je igral Kobe Bryant proti Atlanta Hawks in pove, da je vzdušje na tribuni bilo neverjetno, saj so vsi navijači ponosno nosili Kobejev dres. Naslednja tekma, o kateri govori je bila spet košarkarska, in sicer ekipe Miami Heat v kateri igra tudi naš Goran Dragič:
»Do Gorana sicer nismo prišli, nam je pa pomahal na tribuno. Kako ne bi, če smo pa edini skakali s slovensko zastavo.«
Še ene tekme se spominja, sicer z žalostnim pridihom, saj so imeli s prijatelji priložnost fotografiranja z Benom Udrihom in Goranom Dragičem, pa jih je ustavil varnostnik, ki jim je povedal da so na napačni tribuni in jih ne bo uspelo priti do igralcev. V načrtu ima v kratkem še ogled hokejske tekme LA Kingsov, za katere igra Anže Kopitar.
»Je pa biti na taki tekmi zelo zanimivo, saj po TV-ju ne vidiš vsega kar se dogaja med minutnimi pavzami še posebej pa med odmori med četrtinami. Vsak stadion je sicer arena in izven nje obdana z restavracijami, kjer se pije in jé na polno. Zgleda, da so nekateri tam bili le zaradi hrane in pijače, ki pa je bila kar pregrešno draga (pivo 0,33 litra stane okoli 10 evrov - 15 evrov, kos pice 12 evrov in dalje).«
Mesto, ki nikoli ne spi?
O Las Vegasu ni malo za povedati. Izvemo, da čeprav mesto ponuja ogromno, ni tako drago, kot bi lahko bilo, na glavni ulici v lokalu pivo lahko dobiš tudi za tri dolarje. Tadej o svojem dvodnevnem obisku mesta v sklopu potovanja po ZDA pove, da je obiskal dosti hotelov in igralnic, ki so med seboj povezani kar z nadhodi ali podhodi, preizkusil je tudi srečo na avtomatih, ki pa mu ni bila naklonjena. Na ulicah mesta pa se na vsakih deset metrov najdejo promotorji zabav, ki promovirajo razne »pool partyje« na strehah hotelov in vam ponujajo poceni vstopnice za njih. V smehu se spomni, ko je naletel na promotorja zabave Dan Blizerian-a in Steve Aoki-a za 60 evrov.
Domotožje mu ni znan pojem
V Ameriko je prišel oktobra 2014 in v začetku prihajal domov vse na 10 tednov. S časom so obiski postajali redkejši, vmes je v ZDA ostal tudi po pol leta skupaj. Ko je planiral kakšen izlet, je moral to prilagoditi obsegu dela, pravi pa, da se s šefom nikoli ni bil problem zmeniti za proste dni.
Na splošno je zelo zadovoljen z življenjem tam, bralcem sporoča: »Prišparajte nekaj tisočakov, kupite karto in gremo: seveda ne rabite oblačil s seboj, saj dobite vse tu dokaj poceni.«
