Mihi Guštinu - Guštiju je dvomesečna karantena prekrižala glasbene načrte in akustično turnejo v družbi Tomija Megliča. Skupaj sta na sproščenih nastopih v intimnih prizoriščih izvajala zdaj že zimzelene hite Siddharte, Guštijeve solistične diskografije in uspešnice, pod katere se je podpisoval kot član Big Foot Mame, ki jih je zapustil pred petnajstimi leti.

Gušti je pred kratkim dopolnil 49 let, ki bi mu jih stežka pripisali, tako kot je težko je verjeti, da imata z ženo Chantal sina, ki igra kitaro v Joker Out, enem najbolj perpesktivnih bendov na domači sceni. Trenutno ustvarja nov material in se pripravlja na nadaljevanje koncertov s Tomijem, načrtuje poletni dopust, kaj pa je vmes bral, gledal in razmišljal, pa sva poklepetala ob kavi in limonadi v kavarni na koncu bežigrajske ulice, kjer živi z ženo, tremi otroci in psom.

Kako ste preživeli karanteno?

»Tako kot vsi, drugače kot običajno. Napisal sem novo skladbo, ki ni bila navdihnjena s to situacijo, saj tega obdobja nisem doživljal kot osebno stisko. Onemogočeno mi je bilo druženje, sem pa s psom veliko hodil na Rožnik in ogromno prekolesaril. Zadnja leta manj nastopam zato me odpoved nastopov s finančnega vidika ni močno prizadela; nekje 90 odstotkov mojega prihodka je iz avtorskih pravic. So pa zaradi prepovedi koncertov nekateri moji prijatelji utrpeli strašanski upad prihodkov. Sam sem to obdobje doživljal kot nek abstrakten čas, vse te prazne ulice in tišino, zdelo se mi je, da sem v filmu, ki se bo končal v enem mesecu. Takoj po karanteni sem šel v studijo s producentom Žaretom Pakom in začel snemanje nove skladbe.«

So se tudi pri vas znova obudila stara ali bežna prijateljstva prek družbenih omrežij?

»Imel sem nekaj intervjujev prek video klica, s prijatelji od drugod, predvsem tistimi iz časa služenja vojaškega roka v Beogradu, pa smo bili na vezi preko pošiljanja sporočil na viberju in WhatsUpu. Komunikacija z ostalimi pa je šla prek družbenih omrežij. Novih prijateljstev v tem času nisem spletel, sem pa odkril nekaj odličnih knjig in ugotovil, da je Rožnik res 'hud'.«

Gušti trenutno ustvarja nov material in se pripravlja na nadaljevanje koncertov s Tomijem (foto: Mimi Inhof).

Katere knjige ste prebrali?

»Pomladni dan Cirila Kosmača, ki mi jo je predlagal sin Kris in moram povedati, da me je popolnoma prevzela. Nato sem izbrskal Kosmačeve druge naslove in prebral še štiri knjige, vmes pa postal njegov oboževalec. Ker v življenju nisem prebral veliko knjig, to veliko pove.«

Ste odkrili tudi kakšne dobre filme?

»Niti ne. Pri nas otroci gledajo veliko serij na Netflixu, meni pa se ne ljubi gledati 12 epizod ali celo več sezon iste serije. Če slučajno naletim na zanimiv film, ga pogledam do konca, a televizije z izjemo informativnih oddaj praktično nisem gledal.«

Kje bosta z ženo Chantal porabila turistične bone?

»Najverjetneje bova šla na glamping na Kolpo ali v Panonsko vas v Prekmurju. V hribe ne bomo šli, ker z izjemo mene pri hiši ni hribolazcev, na morju pa bo preveč gneče.«

Skoraj dva meseca smo zrli v svet prek računalniškega zaslona. Vas je kdaj zagrabila panika, v kaj se spreminja naš svet?

»Ne glede na razvoj tehnologije, to, da lahko vsak na glas pove svoje mnenje, ni dobro. Kot družba smo naredili korak nazaj. Mi imamo danes v Sloveniji partizane in domobrance – 75 let po koncu 2.svetovne vojne! Danes lahko javno in glasno govorijo tudi takšni, ki nimajo nič za povedati. Ne mislim samo politično, ljudje se nočejo cepiti, tehnologije G5 še nimamo, a eni točno vedo, kako škodljiva bo in se ji upirajo. Včasih je imel moč besede tisti, ki je imel nekaj za povedati, danes pa vsi, tudi če nimajo kaj pametnega dodati k razpravi. To me kar nervira. Tehnologija je omogočila, da se sliši ljudi, ki jih ni potrebno slišati, to je globalen problem.«

Vse znanje človeštva imamo na dosegu našega telefona, lažne novice pa se širijo hitreje kot kdajkoli prej.

»Boris Dežulović je v eni kolumni napisal, da smo s telefonom lahko v hipu v katerikoli svetovni knjižnici, a se zadovoljimo s fotografijami delfinčkov in punc v kopalkah. Pri sedemnajstih bi se bil pripravljen z nekom zravsat, če bi mi trdil, da bo mladina nekoč gledala oddaje, v kateri kuhar reže čebulo. Jaz sem celo življenje gledal mamo, kako to počne, kako so lahko danes to najbolj gledane oddaje? Zaradi tega so filmi in glasba postali nezanimivi, v poplavi vsega izgubiš nit tistega, kar je res vredno. Nekoč smo imeli komisijo za šund, katere sito je izločilo tiste, ki v etru ali tisku niso imeli kaj pametnega povedati.«

Nekdo bo ob tem takoj skočil, da to ni svoboda govora in ni demokracija.

»Veste, kaj je demokracija? To, da lahko svobodno oddaš svoj glas predstavniku v parlamentu ali mestnem svetu, ne pa to, da lahko počneš, kar te je volja.«

Kakšna pričakovanja imate na pokoronske čase?

»Upam, da smo se naučili, da smo ranljivi in nismo vsemogočni. A se bojim, da bomo šli nazaj – to je po eni strani seveda dobro, po drugi strani pa bomo ponavljali iste napake. Kar se tiče glasbe, pa bom še naprej ustvarjal in nastopal. Nikoli si nisem delal načrtov, vedno sem vstopil skozi vrata, ki so se pojavila pred mano. Izdal bom skladbo in če ne bo uspešnica, bom imel manj nastopov, nakar bom izdal naslednjo in bo mogoče tista hit. Ali pa še ena pozneje.«

Se je pa v tem obdobju fokus javnosti usmeril k domačim glasbenikom.

»Predvsem nacionalne radijske postaje so pokazale, kako pomembni so slovenski glasbeniki, ki pridejo in zaigrajo znane skladbe ljudem, ki se počutijo tesnobno. Ugotovili smo, da rabimo javno televizijo, da rabimo slovenske umetnike, javno zdravstvo, gasilce, javno šolstvo, vojsko, policijo ... Upam, da smo ugotovili, da se vse to ne sme privatizirati.  In še to, ste ugotovili, kako so čez noč izginili vsi »influencerji«? Naenkrat jih kar ni bilo!« 

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice