Pred pričetkom Festivala Lent smo se pogovorili s producentom Jazzlenta Davidom Braunom, ki je pod okriljem mariborske Kible več let skrbel za priznani jazzovski festival Izzven in bil štiri leta tudi programski vodja ljubljanskega jazzovskega festivala.
Pravzaprav se je vse skupaj začelo že veliko prej, ko je imel še svojo glasbeno oddajo na radiu MARŠ in pisal članke za revijo Nova Muska. Takrat so ga slišali oziroma prebirali njegove članke ljudje iz Kible in ga povabili k sodelovanju. Kibla je namreč že v tistem času organizirala koncerte in prevzem te dejavnosti so takrat ponudili Davidu Braunu. Njegovo dobro producentsko delo v Kibli ni ostalo neopaženo in kaj kmalu so ga iz Narodnega doma, v katerem domuje tudi Kibla, povabili k sodelovanju pri Festivalu Lent. Nekdanji glasbeni novinar, danes pravnik po poklicu, je tako že od leta 2005 producent festivala v festivalu – Jazzlenta.
Pri izbiri nastopajočih ima popolno svobodo
»Enkrat je en nemški kritik zapisal, da je jazz privatna stvar javnega pomena s čimer se popolnoma strinjam. Improvizacija je namreč privatna stvar javnega pomena in po tej logiki delujem tudi jaz,« uvodoma pove Braun. Pri izbiri nastopajočih nikakor ne gre izven svojega okusa oziroma nekih predstav, kaj bi se po njegovem na javno prikazovalo.
»Jasno pa je, da glede na ponudbo nato izberem najbolj primernega, ki bi bil sposoben napolniti avditorij Jazzlenta, obenem pa poizkušam vedno iskati tudi neko rdečo nit festivala,« še pove Braun in doda, da si želi na koncerte privabiti čimveč različnih ljudi, tudi mlade, saj jazz pravzaprav ni glasba starejših ljudi, ki kontemplativno lezejo v stole, ampak je pravzaprav ravno obratno. V osnovi gre za črnsko glasbo, ki se je igrala po klubih v relativno dekadentem okolju kot nekakšen protest beli okupaciji. »Kljub vsemu pa lahko rečem, sploh če zadevo primerjam s sosednjo Avstrijo, da imamo razmeroma mlado publiko, k čemur pripomore tudi Festival Lent kot takšen,« zaključi Braun.
»Osnovna logika je, da so vsi plačani«
Braun pove, da za vsakoletnim dobrim programom Jazzlenta, kjer vsako leto gostijo vsaj eno znano ime jazzovske scene, stoji osnovna logika, da so za usluge vedno vsi plačani. »Sicer se stvari odvijajo na nekem osebnem nivoju, saj je to dejavnost, ki temelji na zaupanju. Tudi jaz moram razumeti človeka na drugi strani linije in se prepričati, da bo na festival tudi dejansko prišel. Gre pač za medsebojno zaupanje, ki pa ga kot organizator gradiš predvsem na tem, da vedno poravnaš svoje finančne obveznosti. To je glavni razlog, da glasbeniki pridejo na festival,« plastično situacijo razloži Braun. »Absolutno pa vsakič tudi čutim neko odgovornost do nastopajočih in Festivala Lent, da z izbiro nastopajočih napolnimo avditorij Jazzlenta, saj je slaba obiskanost koncertov, pravzaprav najbolj neugoden občutek te dejavnosti.« Po besedah Brauna pa se nastopajoči s publiko pred koncertom ne obremenjujejo, morda jih zanima le, kako izgleda avditorij, če so na voljo zgolj sedišča ali ljudje lahko tudi plešejo, saj nato temu primerno prilagodijo svoj program.
»Se je namreč že zgodilo, da smo imeli na glavnem odru Macy Parkerja z Living Colour, ki je ves čas pozival publiko, naj med koncertom skače, kar pa konstrukcija tribun glavnega odra ni dovoljevala. Situacija je varnostnikom tako povzročala velike preglavice,« obudi spomine.
Festival poskrbi tudi za domačo strujo
»Pred nekaj leti sem intenzivno razmišljal o tem, kako v program vključiti tudi domače glasbenike. Dokler je festival trajal 16 dni s tem ni bilo težav, saj je bilo v programu dovolj prostora za vse. Ko pa se je festival skrčil na devet dni, pa je zadeva zahtevala tehten premislek, kako z domačimi. Iz tega razloga smo ustvarili program, ki se imenuje Jazz podij. Izhodišče razmišljanja so bili klubi tipa Village Vanguard, ki so nekemu glasbeniku dajali na voljo več dni angažmaja in precejšno svobodo pri kovanju programa. To vzdušje smo nato želeli podoživeti tudi na festivalu, kar je privedno do tega, da je Jazz podij slovenskemu glasbeniku dal na voljo tri večere pri katerih je naše naročilo glasbeniku, da mora poskrbeti za neke novosti v obliki premier, ki jih drugje ni možno slišati ali videti. Tako je pravzaprav nastal Jazz podij, ki ga izvedemo v Minoritih in Sodnem stolpu,« oriše podporo domačim umetnikom.
Sicer pa je Braun prepričan, da imajo domači jazz glasbeniki tudi čez leto dovolj priložnosti lastne promocije, pri kateri sta v Mariboru trenutno najbolj dejavna Vetrinjski dvor in Salon uporabnih umetnosti.
Kaj pa blues?
»S tem vprašanjem se pravzaprav že lep čas ukvarjam. Se popolnoma strinjam, da je trenutno v Mariboru blues popolnoma deficitarna glasbena smer, ki bi po moji oceni dosegla bistveno širši krog poslušalcev kot jazz glasba. Zato ideja o novem prozorišču na Festivalu Lent, ki bi bilo sredotočeno na blues, sploh ni tako nora ideja,« pove Braun in samokritično doda, da se morda s tem vprašanjem premalo aktivno ukvarja.
In vrhunci letošnjega Jazzlenta?
»Vsi nastopajoči,« hudomušno odgovori Braun. »Letos imamo morda spiritualno introspektivno noto kot neko rdečo nit, ker festival končujemo z enim največjim še živečih glasbenikov, ki je v tej post John Coldtrain glasbi naredil sodoben jazz, ki nagovarja predvsem na spiritualnem nivoju. S tem nagovarja tako staro in mlado. Govorim seveda o Pharoah Sandersu z njegovim kvartetom. Kot popolno nasprotje njemu pa bi izpostavil manshesterske GOGO Penguin, ki bodo s svojo svežino totalni magnet za publiko, predvsem mlado,« povabi publiko na Jazzlent.
»Mislim, da bom zdaj zvenel zelo blasfemično, ampak mislim, da je poanta jazza prav v improvizaciji, četudi ima ta beseda negativno konotacijo,« o jazzu pove Braun in doda, da jazz vidi kot neko sredstvo komunikacije s publiko, ki se na nek način mora pridružiti vlaku jazza in z njim potovati skozi celoten koncert, če ga želi resnično začutiti. »Sicer pa je, kot je rekel Fela Kuti, glasba orožje,« zaključi Braun.
