Neposreden Tadej Toš spregovoril o ilegalnih rastlinah in vulgarnosti
Sinoči se je zmočen Vetrinjski dvor napolnil s smeha željnimi obiskovalci, ki so se ozirajoč v nebo negotovo posedali pred oder. Tokrat je z improvizirano komedijo Cannabis Pro Nobis nastopil Tadej Toš v okviru Festivala Lent, kjer je neutrudno in navkljub ponovnemu vmesnemu dežju s svojo pristnostjo in prilagodljivim pristopom zabaval mešano množico.
»Slavko Škvorc že leta vpeljuje tematski večer cannabisa na Lent, zato sva se že nekaj časa dogovarjala in iskala priložnost … Zdaj sem tu, dežuje, tak kot mora in sem vesel; kaj pa se bo zgodilo, pa nimam pojma,« je pred predstavo komentiral Toš.
Dobri dve uri je Maribor provociral z vprašanji legalizacije prepovedanih rastlin, primerjal dobiček ilegalne konoplje s poceni slovensko koruzo, ki je neutrudno sadimo, vlekel vzporednice med prvo in med enako prepovedano šmarnico ter se pri tem dotaknil tudi marsikaterega drugega družbenega in političnega problema.
Raznovrstnost trave je med predstavo pojasnil tako: »Eno travo lahko imaš v žepu, ene trave pa ne smeš imeti v žepu. Jah, mi živimo v takšnih časih, gospa, mi živimo v urejeni družbi.«
Toš je za mariborinfo.com pojasnil, da mu odgovarja tako improvizirana monokomedija kot tudi vnaprej ustvarjeno sodelovanje z ostalimi igralci, saj gre za »različne uprizoritvene žanre, kjer se pri prvem uživa v pripravljenem, funkcionalnem ter nerazmišljujočem gibanju besed in premikov v igri, vendar pa se je kdaj tudi lepo v temi odriniti od obale«. »Morje je itak mirno. Kdaj pa smo nazadnje v časopisu brali, da je kdo odveslal v temno noč in se ni vrnil?« je še igralec z analogijo razložil občutek improvizacije.
»Vnaprej narejeni, zrežirani teksti predstav po svojem nastanku in zasnovi ne živijo več naprej, saj na odru zastopaš le še pet let staro kreativo … četudi funkcionira, je stara. Zato me je, ko sem vstopil v stand-up, najprej zanimalo, kako lahko človek združi enotnost kraja, časa in dogajanja. Da občinstvo in oder nastaneta iz trenutka, v katerem se nahajata in v prostoru, kjer sta. Vedno me je privlačila negotovost tega, da se znajdeš brez scenarija. Enostavno skočiš v vodo in splavaš. Nepredvidljivost lahko velikokrat rezultira lepe, na novo vzpostavljene kontakte, ki pa se v zaprtem programu ne bi dogodile,« je vajen odra objasnil Toš.
Tako je med komedijo odplaval do slovenskega morja, arbitražnega sporazuma, (ne)obstoja denarja in slovenskih praznih žepov, preprostosti družbe in zakompliciranosti parlamenta. Slednje pa je tudi pojasnil z Aristotelovo logičnostjo, ki jo je prenesel na slovensko družbeno in politično recepcijo. Pri tem je izpostavil vulgarnost slovenskega jezika, politike in alkoholiziranosti, s tovrstno rdečo nitjo pa povezal predstavo v smiselno in razgibano celoto.
Toš nam je že pred predstavo sporočil, da določenih tem ne morem vnaprej pričakovati, a se nato ponudijo same in na življenje ljudi močno vplivajo, zato jih je smiselno vključiti v program. Fleksibilen kot je, se je prilagodil mariborski publiki, v zameno pa dobil glasno nasmejan in sproščen Vetrinjski dvor. In v isti minuti, ko pa je Toš dvignil roko, da se od množice poslovi, se je usul močan dež, morda z namenom izprati »vulgarnost povedanega«.
