Mlada glasbenica in prevajalka Noa Vilčnik, trenutno živeča na Dunaju, je s svojo novo pesmijo Štajerska je v mojih mislih ustvarila občuteno pokrajino čustev, ki združuje umetnost, korenine in ljubezen do doma.
Pesem je nastala v sodelovanju z njenim očetom, priznanim umetnikom Rokom Vilčnikom, ki je prispeval besedilo, Noa pa ga je uglasbila in odpela.
»Najprej pomislim na Maribor,« pove Noa. »To je moj dom – Pohorje, Lent, pot ob Dravi …«
Umetniško zorenje z očetom in mojstri različnih generacij
Noa v skladbi sodeluje z izvrstnimi glasbeniki različnih generacij – kitaristom Igorjem Bezgetom, pianistom in producentom Sebastijanom Duhom ter kontrabasistom Janezom Kreveljem.
V veliko čast mi je. Vsi so umetniki, ki posedujejo svežino, ne glede na to, kako dolgo že delujejo na glasbenem področju. Brez njih bi bila pesem brez barv in vseh odtenkov med njimi,« pojasnjuje Noa.
Sodelovanje z očetom zanjo ni le naravno, temveč tudi navdihujoče.
»Oče meni vedno prvi pošlje besedilo oziroma včasih tudi več besedil, ki jih potem sama po navdihu izberem in uglasbim,« pojasnjuje proces ustvarjanja. »Nekako sem ga vedno jemala bolj kot očeta in druge plati niti nisem jemala v obzir. Vsekakor pa priznam, da imam zaradi njega in njegovih pesnitev veliko več in boljše možnosti. Hvaležna sem za to.«
Domotožje med vrsticami: Življenje med Dunajem in Mariborom
Čeprav zdaj živi in poučuje nemščino na Dunaju, dom ostaja trdno zasidran v srcu.
»Dunaj je zelo prijetno mesto in ponuja toliko različnih možnosti, da mi mariborski dom ne manjka preveč. Kljub temu pa se redno vračam na obisk – moj rojstni kraj ima posebno mesto v mojem srcu.«
Pesem Štajerska je v mojih mislih je zato hkrati nostalgičen poklon koreninam in ljubezensko pismo Štajerski, zlasti Mariboru. Glasbeni video, ki ga je posnel Denis Horvat, z asistenco Tine Nemec in Željka Zeleničića, subtilno vizualizira prostore, ki jih Noa nosi s sabo v mislih in čustvih.
Jezik kot melodija: Med prevajanjem in pisanjem pesmi
Noa je tudi magistrica prevajalstva, kar vpliva na njeno glasbo.
»Tako kot moraš pri prevodu začutiti pomen, ton in slog izvirnika, moraš pri pisanju pesmi najti prave besede in melodijo, ki ne izražajo le pomena, temveč tudi čustvo, zven in dinamiko,« razmišlja. »Pogosto se mi zdi, da jezik zveni kot glasba – ima svoj tok, poudarke in pavze. In ravno to občutenje jezika mi daje močno osnovo, ko se izražam skozi glasbo.«
Noin glasbeni izraz je intimen, vendar pogosto vključuje tudi družbeno noto.
»Točno tako, kot ste ubesedili, se počutim ob ustvarjanju glasbe in petju. Ravno zato se tudi vedno znova veselim, ko lahko podelim in pojem svoje pesmi – čutim jih tako globoko, da ne želim, da pomenijo samo meni, ampak tudi vsem 'istočutečim'.«
»Album z očetovimi besedili? To bi bile moje sanje!«
Njena prva širše odmevna pesem Novo upanje je zmagala v radijski rubriki Radia Koper in je bila prav tako plod sodelovanja z očetom. Kasneje sta ustvarila še pesem Le Ciel Triste – Žalostno nebo.
Na vprašanje, ali si želi nekoč izdati album z očetovimi besedili, Noa odgovori brez oklevanja:
»Absolutno. To bi bile moje sanje! Sama sem sicer napisala in uglasbila nekaj pesmi, a zdaleč niso tako poetične in kvalitetne kot očetove.«
Starejše novice
