Zasledili smo zapis srednješolke, ki je na svojem Facebook profilu delila ganljiv zapis, kako je neko dopoldne pomagala moškemu, ki se je sredi mesta zgrudil na tla.
V zapisu je dekle izpostavilo, da ob polni ulici ljudi ni niti en pristopil ali poklical rešilca: »Obrnila sem ga v položaj za nezavestne ljudi in kričala naj nekdo pokliče rešilca. Ulica je bila skoraj polna, vsi so samo gledali kot, da to ni nič posebnega. Naj že nekdo pokliče rešilca! Nihče se ni odzival na moje vpitje. Hodili so mimo kot, da sem nevidna.«
To je zgodba, ki jo je delila s svojimi sledilci na Facebooku.
»Lepo pozdravljeni vsi, ki to berete. Danes (15. 11. 2019) se mi je zgodilo nekaj čisto nepričakovanega. Povedala vam bom, kaj se je zgodilo in upam, da boste ujeli nauk te zgodbe.
Sem Hanna in sem iz okolice Maribora. Sem šestnajstletnica, ki obiskuje III. gimnazijo v Mariboru in se izobražuje na smeri predšolska vzgoja. Danes sem šla v šolo malce prehitro, saj sem spregledala, da nam zjutraj odpadeta prvi dve uri. Razmišljala sem ali bi ostala v šoli ter se učila za test iz zgodovine, ki bi ga naj pisala kasneje, ali pa bi šla na jutranjo dozo kofeina. Seveda, sem se odločila, da bom šla na kavo. Na kavo sem šla s prijateljico, ki je kasneje imela pregled. S prijateljico sva se pogovarjali in se sprostili ob kavi. Kmalu po tistem sem jo pospremila do zdravstvene ustanove. Poslovili sva se in jaz sem krenila proti šoli, ura je bila 8.30 (pouk pa bi se mi naj začel ob 8.40). Šla sem mimo Cityja ter se ustavila v bližnji trafiki, da bi si kupila paket robčkov. Od trafike sem nadaljevala pot proti Jurčičevi ulici. Takrat sem videla starejšega gospoda v bližini Ancore. Opotekal se je kot, da bi bil pijan. Bil je gospod srednjih let. Z njim se nisem preveč obremenjevala, ker sem razmišljala, po kateri poti bom hitreje prispela do šole. Odločila sem se, da jo uberem, kar po Jurčičevi ulici. Stopim korak ali dva naprej in vidim tega gospoda, kako se je onesvestil. Stekla sem do njega in začela preverjati njegovo odzivnost, dihanje in pulz. Klicala sem ga in upala, da bo kaj odgovoril ali vsaj prišel k zavesti. Dihal je zelo plitvo, pulz pa je imel komaj da čuten. Obrnila sem ga v položaj za nezavestne ljudi in kričala naj nekdo pokliče rešilca. Ulica je bila skoraj polna, vsi so samo gledali kot, da to ni nič posebnega. Naj že nekdo pokliče rešilca! Nihče se ni odzival na moje vpitje. Hodili so mimo kot, da sem nevidna. Najbolj grozen občutek, ki ga lahko človek občuti je ta, da ti nihče ne pomaga v tako resnih situacijah. Sama sem poklicala rešilca in povedala, kaj se je zgodilo. Rekli so mi naj ostanem pri nezavestniku, dokler oni ne bodo prišli. Čakala sem in še naprej preverjala njegov pulz in dihanje. Razmišljala sem o tem, kaj bo rekla njegova družina, kako bodo oni reagirali ... Prišli so kakšne tri minute po tistem, ko sem klicala. Prišli so, ga dvignili na nosila in odšli. Eden od reševalcev me je pohvalil, da sem storila prav. Zanima me, kakšno je njegovo stanje sedaj. Upam, da je boljše in ni kaj resnejšega.
Želim, da si vsi zapomnite, pomagati ni greh. Ne glede na to, kako zelo ste zaposleni, natempirani, koliko zamujate ali pa so vas pravkar odpustili. Zagotovo vas je večina že naredila izpit za avto, del izpita je prva pomoč, če pa ne, pa vam je zagotovo prišla predavati medicinska sestra že v osnovi šoli. Bi pomagali bližnjemu? Kakšna bi bila vaša reakcija ob tem dogodku? Kaj če bi se to zgodilo vam? Kako bi se počutili, če vam ne bi nihče pomagal? Jaz bi si želela biti deležna prve pomoči in klica na pomoč. Ni važno, kdo si, važno je, da pomagaš. Dovolj je že samo, da vidiš in na to opozoriš ostale. Nekdo bo že znal ukrepati. Zapomnite si, strah je votel, okoli pa ga nič ni.
Lepo vas prosim, da bi delili mojo zgodbo, ker želim, da ljudje postanejo ozaveščeni tudi o tem. Ne želim, da če se to zgodi še komu, da ostane sam za vse, ravno ti lahko pokličeš rešilca in pomagaš rešiti življenje.
Hvala za vaš čas.«
