Olga Novak, ki velja za pravi leksikon Lenta, je razkrila marsikatero zanimivost iz svojega otroštva in zgodovine Lenta. Spremenilo se je marsikaj, malo pa je manjkalo, da bi Maribor ostal brez Stare trte.
Maribor, še posebej pa Lent, je skozi zgodovino nenehno spreminjal svojo podobo. Lent se bo z napovedanimi projekti obnove spreminjal tudi v prihodnje, ko bi lahko dočakali tudi popolno zaporo prometa. Še manj kot pol stoletja nazaj so na Lentu tik ob reki Dravi stale hiše. Danes je namesto hiš tam urejeno nabrežje Drave, ceste, mostovi ali celo parkirišča.
Kopalna sezona se je začela že prvega maja
Za Mariborinfo je spregovorila Olga Novak, ki velja za pravi leksikon zgodovine Lenta. Je prava Lentnarka, saj je njena rojstna hiša stala tik ob reki Dravi. Prav ta reka pa je hišo njene družine tudi vzela, a je kljub temu ohranila ljubezen do reke Drave in Lenta. Neštetokrat je reko preplavala, kot sama pravi pa se je kopalna sezona na Dravi začela že 1. maja.
»Otroci smo ob Dravi imeli lepo mladost, če bi se dalo prestaviti čas, bi še enkrat preživela takšno otroštvo,« je uvodoma povedala Olga Novak, sicer tudi urednica strani Moje mesto Maribor – tu sn doma.
»Naša hiška je bila prva, čisto ob vodi. Tukaj je danes Drava. Marsikdo si ne more niti zamisliti, kako je bilo nekoč, a v mojem srcu so ostali lepi spomini, katere želim prenesti tudi na stran Moje mesto Maribor – tu sn doma.«
V Dravi ugasnila številna življenja
Drava je bila nekoč zelo hitra in mrzla reka, z mnogimi brzicami in tudi vrtinci. Poleti, ko je bilo na Lentu več plavalcev, se je pogosto zgodila tudi kakšna nesreča. »Kdor ni poznal reke, se mu je slabo pisalo. Tako so moj oče in bratje večkrat rešili kakšno življenje,« pripoveduje Olga.
»Naša hiša je bila tik ob vodi in zgodilo se je tudi, da smo v kuhinjo ali kar ponoči v spalnico slišali klice na pomoč. Takrat se je vse vrtelo hitro. Včasih je oče oblečen skočil v vodo in hvala bogu, vedno se je srečno končalo.«
Nostalgija ob spominu na Benetke
Gospo Olgo ob spominu na nekdanje mariborske Benetke spreleti nostalgija. »Benetke ali Dabringar, kot smo ga imenovali Lentnarji, je bil nekaj posebnega na našem Lentu. Tukaj smo imeli otroci vaje za skakanje v vodo. Bilo pa je mnogo lukenj od bombardiranja in morali smo paziti, kje si skočil, saj so bili podvodni toki.«
»Nikdar ne bom pozabila dogodka, ko so gospo na vozu vlekli konji in padli na robu hiše v Dravo. Izginili so konji, potopila se je tudi gospa. Takrat je bilo nekaj časa kopanje na tistem območju prepovedano, a že naslednje leto smo se ponovno kopali,« pravi Novakova, ki ji je tudi reka sama v življenju prinesla veliko dobrega in tudi slabega.
»Moj oče je bil splavar, s tem je služil kruh za celo družino. Pozimi, ko je bil več doma, je otrokom po večerih velikokrat govoril o tem, kako je bilo nekoč. Bil je ponosen na Benetke, saj je tukaj odraščal. Povedal nam je, da bodo Benetke nekoč veliko gostišče, da bomo vsi zelo ponosni na nje. A danes jih na žalost ni več,« s cmokom v grlu pripoveduje Olga.
»Lent je povsem izgubil svoj srednjeveški videz. Na mestu, kjer so nekoč pristajali splavi, je ostal le še prazen prostor. Cesta in parkirišča so Lent ločila od reke, ob kateri je bilo nekdaj veliko bolj živahno. Mnogo Lenta je izginilo, porušili so ga, a ostalo je v naših spominih in na fotografijah, katere skrbno čuvamo,« še pripoveduje Olga.
Staro trto želeli posekati
Tudi Stara trta je bila, kot se spominja Novakova, ogrožena. Le malo je manjkalo pa bi Maribor ostal brez trte, s katero se tako rad pohvali in katera velja za eno največjih znamenitosti mariborskega turizma.
»Lentnarji so obdržali Staro trto, da ni izgubila svojega življenja. Okrog leta 1958 so bili iz takratnega Ljudskega odbora poslani delavci, da posekajo trto, ker je motila stanovalce oziroma stanovalko, ker ji je rasla pod oknom.«
»Moj oče, gospod Lašič, ki je do konca skrbel za trto, gospod Trampuš in DellaPietro so obranili našo trto. Ko so ostali videli, kaj se dogaja, so takoj prišli na pomoč. Delavci so se odmaknili in Lentnarjem se lahko zahvalimo, da trta še vedno stoji. Še posebej družini Lašič, katera je do konca bivanja na Lentu skrbela za ta naš ponos,« je dodala Mariborčanka, ki velja za pravi leksikon Lenta.
Kako je Drava vzela rojstno hišo
Olga Novak se je razgovorila tudi o svojih zadnjih dneh življenja v hiši tik ob reki Dravi. Prva asociacija ji je le »voda, voda, sama voda ... Verjemite mi, ko slišiš močne valove in pljuske udarjati ob steno, ko začne voda teči v hišo, takrat niti ne dojameš kaj sploh je in kaj se lahko zgodi.«
Prvo pravo poplavo je Olga doživela pri 15 letih. Ponoči je voda začela nenadoma naraščati, njena oče in mati pa sta takoj začela reševati domače živali, ki so jih imeli v drvarnici.
»V spanju sem slišala glas očeta, kako me kliče. Vrata na verando, kjer je bila moja soba, je težko odprl. Glas sem slišala nekje v daljavi, saj je voda že preveč šumela. Skočila sem iz postelja in kar padla. Voda je bila že krepko v višini postelje. Nisem vedela, kje sem, kaj se dogaja. Oče mi je pomagal priti iz hiše, bila sem mokra in prezebla. Mama me je ovila v očetovo jakno, sedela sem na betonu, gledala v vodo in se vsa tresla od strahu,« o svojem prvem srečanju z večjo poplavo na Lentu pripoveduje Novakova.
Poplavo so preko zime pozabili , v lepi pomladi in poletju pa je Olga znova uživala v reki Dravi, ki sta jo s prijateljico Sonjo preplavali vsak dan. A poletje je hitro minilo, spet je prišla jesen in velike poplave so se znova vrnile. V tistih letih so območje Lenta prizadejale vedno večje poplave. Vse do leta 1965, ko se Olgina družina ni več mogla vrniti v svojo hišo.
»Poplava je trajala kar nekaj dni. Bilo je zelo hudo, takrat sem dobila tudi strah do vode. Nikdar več nisem skakala z mosta v Dravo, tudi preplavala je nisem več vse od leta 1965. Strah mi je ostal še danes, a Drava je vseeno ostala moja draga lepa reka. Saj ni voda kriva za to, kar se je dogajalo. Kriv je človek, s svojim ravnanjem,« o poplavi, ki je vzela družinsko hišo razmišlja Novakova.
Na Lentu kot v »getu«
Za konec našega pogovora je Olga Novak dodala še eno zanimivost. Ljudi, ki so živeli na območju od starega mostu pa do Benetk, takratnih Lentnarjev, drugod po Mariboru niso kaj prida marali.
»Živeli smo kot v »getu«, saj nas niso imeli radi nikjer. Če smo prišli malo dlje od tod so nas naganjali, naj izginemo. Tako je bilo tudi v osnovni šoli. Danes se sprašujem, zakaj je bilo temu tako. Morda zaradi veččlanskih družin. Danes pa za Lent velja območje vse od studenške brvi pa do železniškega mosta, tako da se je ta preteklost pozabila,« je zaključila Olga Novak.
