Stotič na stolčku v Centru za transfuzijsko medicino UKC Maribor: Jože Damiš je kri prvič daroval v srednji šoli, danes pa se pridružuje eliti slovenskega krvodajalstva.
Krvodajalec, Mariborčan Jože Damiš je danes v Centru za transfuzijsko medicino Univerzitetnega kliničnega centra Maribor že stotič daroval svojo kri.
Damiš je svojo krvodajalsko pot začel še kot srednješolec leta 1984, je danes že stotič daroval kri.
S tem je postal 217. vitez krvodajalstva v Sloveniji – naziv, ki ga dosežejo le najbolj zvesti prostovoljci.
»Začel sem iz čistega oportunizma – v srednji šoli smo po odvzemu krvi dobili dva dneva prosto.
Potem pa se je navada kar prijela,« se spominja Damiš, ki danes svojo gesto vidi kot poslanstvo: »S tem podpiram slovensko zdravstvo. Pomoč drugemu ne stane nič.«
217. vitez – a žensk je med njimi bistveno manj
Natalija Lehner, specialistka transfuzijske medicine iz Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, poudarja pomen takšnih mejnikov.
»Vsakič, ko kdo daruje kri stotič, je to za nas praznik. Jože je danes 217. vitez – na žalost so med njimi redke ženske, ker so pogoji zanje zahtevnejši.«
Zaradi nosečnosti, poroda in omejitve na darovanje vsake štiri mesece, je pot do stotice za ženske daljša.
A v centru se trudijo tudi z nagovarjanjem mladih krvodajalcev.
Kri ne sme nikoli zmanjkati
V severovzhodni Sloveniji potrebujemo tedensko okoli 350 do 400 krvodajalcev, kar pomeni, da sistem vseskozi deluje na robu zmogljivosti.
»Trenutne zaloge so zadovoljive, a pri nekaterih krvnih skupinah hitro nastanejo kritične situacije,« pojasnjuje Lehner.
Mladi prinašajo svežo energijo
Rdeči križ in center za transfuzijo skupaj izvajata številne akcije v srednjih šolah in na fakultetah.
»Mladi so dojemljivi, če jih le pravočasno nagovorimo. A po srednji šoli jih več izgubimo – dokler se kot študentje ali odrasli znova ne vrnejo,« dodaja sogovornica.
Krvodajalci iz generacij, ki so darovale v okviru velikih delovnih organizacij, so zdaj tisti, ki pogosto dosegajo 100 darovanj. Med njimi je tudi Jože Damiš.
»Včasih je bilo to bolj cenjeno. Darovalo je po 200 ljudi na dan. Danes pa gredo nekateri za denar v tujino. Tega ne podpiram.«
Krvodajalstvo potrebuje novo spoštovanje
Damiš poudarja, da bi si želel več razumevanja tudi s strani delodajalcev in države.
»Nekaj bi morali storiti. Morda kakšna ugodnost pri zdravstvenem zavarovanju. S tem bi spodbudili tudi druge.«
A zanj priznanje ni ključno.
»Tudi če ne bi bilo priznanja, bi daroval. Dokler bom lahko – še sedem let imam čas.«
