Je lahko Magna novi TAM? Ni šans

Drago Gajzer je bil sindikalist že od svojega začetka v Tovarni avtomobilov in motorjev Maribor (TAM), vse od leta 1979, saj je takrat veljala zapoved, da si sindikalist, ko se zaposliš. Ob zaposlitvi so se takrat kar avtomatsko vsi včlanili v sindikat. Profesionalno pa je Gajzer v sindikatu začel delati leta 1990. Sicer pa je v TAM-u najprej delal v službi splošnega vzdrževanja gradbenega oddelka, potem pa tri leta kot sekretar ZSMS (Zveza socialistične mladine Slovenije).

»V 80. letih prejšnega stoletja smo bili kot sindikat izjemno močni. Bala se nas je Partija in bala se nas je vojska. Danes pa sindikati nimajo več takšne udarne moči,« pogovor začne Gajzer.

Podjetje na trgu ni bilo sposobno preživeti

Po besedah Gajzerja so bile takratne glavne zahteve sindikata delovna mesta. »TAM je bil takrat še vedno v lasti družbe, se pravi družbena lastnina, zato je bil takrat cilj, da ohranimo ta delovna mesta, za vsako ceno. TAM je bil namreč ustanovljen z dekretom, zato smo od države zahtevali, da pove kaj namerava s tem podjetjem. Podjetje, kot je funkcioniralo v času planskega gospodarstva, na tem kvazi svobodnem trgu, ni bilo sposobno preživeti. Država pa se nikoli ni prav opredelila, kaj bi s podjetjem ali ga prodati, zapreti ali povezati z nekim drugim podjetjem. Šlo je za pravo agonijo, dokler TAM ni doživel bridkega konca,« srž problema takratnega sindikata opisuje Gajzer.

Izjemno žalostna zgodba za giganta, ki je včasih v pozitivnem smislu prehiteval dogodke. TAM je med prvimi, če že ne prvi, uvajal razne službe nove dejavnosti in nove organizacijske oblike. Eden takšnih primerov je bila služba ekonomske propagande, kasneje pa je v TAM-u začel delovati še oddelek za analizo tržišča in ekonomsko propagando, kar je kazalo na velike poslovne ambicije TAM-a.

Kriva je država

Kot smo bili kasneje vajeni je pri počasnem reševanju nekdanjih gigantov šlo le za odlaganje problema, ko je vodstvo z nekaj manjšimi finančnimi vložki in prisilnim prestrukturiranjem, končno pogubo le spretno prikrivalo. TAM je po besedah Gajzerja bil šolski primer, kako se neko uspešno podjetje z negospodarnim upravljanjem spravi v stečaj. Zato Gajzer daleč najbolj zameri državi, ki takrat ni sprejela nekih pomembnih odločitev, ampak propad le nemo opazovala. Četudi je v upravnem odboru TAMa imela svoje ljudi in tako vzvode, da zadevo pelje po svoje, tega ni storila.

Gajzer se je sindikatu profesionalno pridružil leta 1990, ko je zgodba TAM-a že drvela proti prepadu. Zadnji poskus reševanja je bil podpis kolektivne pogodbe, ki je delavcem zagotavljala neke minimalne pravice v tem novem sistemu in veljala kot taka za eno prvih v Sloveniji. Do prestrukturiranja podjetja pa je prišlo že pred to kolektivno pogodbo, ko je iz enovitega podjetja nastal holding (TAM d. d.), ki ga je sestavljalo 16 odvisnih družb.

Delavski razred

»Delavci so včasih bili predvsem bolj spoštovani. Če ti delodajalec danes ponudi minimalno plačo, potem veš, kaj si o tebi misli in koliko te ceni. Prepričan si lahko, da bi te plačal še manj, če to ne bi bilo protizakonito. Sicer v prejšnjem sistemu plače niso bile bajne, ampak tudi minimalne niso bile. Delavci so si lahko zraven dostojnega življenja privoščili tudi brezkrben dopust, kar je danes praktično nepredstavljivo," pove o propadu delavskega razreda. »Zraven tega so delavci imeli pravice, ki so jim bile z regulativo priznane in niso živeli v strahu, tako kot danes,« še doda Gajzer.

Posledično je to pomenilo, da so delavci takrat imeli ambicije, neko perspektivo, ki je vplivala na delovno ozračje in produktivnost. Včasih je namreč sindikat poskrbel tudi za socialne probleme delavcev. Predstavniki sindikata so namreč obiskovali na domu in v zdravstvenih ustanovah bolne delavce, skrbeli so za premestitev invalidov in ostarelih delavcev na ustrezna delovna mesta, se skrbno posvečali materam z otroki in materam samohranilkam ter z veliko mero razumevanja reševali osebne probleme delavcev s pomočjo pri nakupu ozimnice in kurjave. Danes pa je podoba delavca klavrna, saj tudi sindikati nimajo več neke vizije, kako urediti nastalo situacijo. Kapital je prevzel oblast in povozil družbeno odgovornost.

Slabi spomini

Tako kot večina nekdaj zaposlenih v TAM-u tudi Gajzer danes skozi tovarno hodi s slabimi spomini. »Ko so včasih trume avtobusov vozile delavce v tovarno se je tukaj dogajalo, bila je prava scena. Danes pa je vse razdrobljeno, ko na vsakem vogalu vidiš po par ljudi in infrastrukturo, ki se od takrat ni popolnoma nič spremenila in ne omogoča niti tega, da bi nek večji kamion v tovarni normalno obrnil, potem veš, da smo na tem izpitu popolnoma pogrnili,« spomine strne Gajzer.

Propad TAM-a

Gajzer pove, da pred letom 1990 nihče niti pomislil ni na to, da TAM lahko propade, četudi so mladinci leta 84' prišli na dan s parolo »Manj toda bolje delati«, ki je razjezila takratno partijo s prepričanjem, da mladina noče več delati. Mladina pa je s to akcijo vodstvo želela le opozoriti na njihove kalkulacije, pri proizvodnji modela TAM 130, ko so ugotovili da prodajna cena modela dosega približno 70 odstotkov stroškov, ki jih imajo z avtomobilom. Jasno je bilo, da ne zaslužijo toliko, kolikor so vložili v izdelavo prevoznega sredstva. »Zato je padla ideja, da bi se začelo manj vlagati in posledično večati izkupiček,« o razmišljanju mladih pove Gajzer. Po njegovih besedah pa za kaj takšnega seveda ni bilo posluha, saj se je politika nagibala predvsem k temu, da poskrbi za preživetje dobaviteljev in ne lastnega podjetja.

Na koncu pa je še zadnji žebelj v krsto TAM-a zabila osamosvojitev Slovenije, saj so zadnji poizkusi reševanja predvidevali vsejugoslovansko sodelovanje, kar je vojna seveda preprečila.

Je lahko Magna novi TAM?

»Ni šans,« takoj odgovori Gajzer. Sam namreč veliko sodeluje z inštitutom za razvoj družbene odgovornosti in pred leti so ugotovili, da so naša velika podjetja od TAM-a, Elektrokovine, MTT-ja in vseh ostalih velikanov, ki so nekdaj bili ponos Maribora, bila družbeno odgovorna podjetja. »Magna definitivno ni družbeno odgovorno podjetje,« meni Gajzer. Ko se je pogovarjal z avstrijskimi kolegi iz sindikata mu je bilo namreč takoj jasno, da Magna vidi predvsem lastni dobiček in v osprednje ne postavlja idealnih pogojev za delo, ampak idealne pogoje za dober zaslužek. Sicer Magne ne odklanja, se pa nikakor ne strinja, da se jo umesti na zeleno gmajno polno rodovitne zemlje. »Magno bi lahko umestili na področje TAM-a, ki je zdaj sicer nekoliko premajhno, vendar bi se ga dalo v smeri poštnega distribucijskega centra še dodatno večati, kar je nekoč že bilo v planu. Tudi okolje je na področju TAM-a že kontaminirano z industrijo, kar pomeni, da ne bi uničevali še nedotaknjene narave,« ovir za Magnino tovarno na območju TAMa ne vidi Gajzer.

»Takšne tovarne, kot je včasih bil TAM, realno ni več za pričakovati. Nanj ostaja le dober spomin. Nihče se namreč več prav ne zaveda, da je bilo tisto, kar smo imeli v takratni Jugoslaviji, Indija Koromandija,« pogovor zaključi bivši sindikalist TAM-a Drago Gajzer.