Ob 70. obletnici tovarne TAM smo se pogovarjali s človekom, ki se je s tovarno srečal že kot majhen deček, ko je očetu tja nosil kosilo.
Adi Kekec se je s Tovarno avtomobilov Maribor prvič srečal hitro po končani vojni, maja 1945, saj se je njegov oče takoj odzval pozivu k ohranjanju dediščine nekdanje tovarne, ki so jo po padcu Nemcev še dodatno upostošili Bolgari. »Moj oče je bil v tisti skupini ljudi, ki so v rovih 18 metrov pod zemljo ustvarjali novi TAM,« svoje prvo srečanje s tovarno opiše Kekec. Nemška vojska je namreč med vojno pod površino današnjega TAM-a zgradila mrežo podzemnih rovov, ki so služili kot zaklonišče ljudi in strojev pred bombnimi napadi in tako dovoljevali nemoteno delo, četudi je na površini prišlo do vojaških napadov. Povedal je še, da letos pravzaprav ne gre za 70. obletnico TAMa, ampak za 70. obletnico odkar je iz TAMa zapeljalo prvo serijsko vozilo.
»Kolikokrat je oče, ko sem bil še otrok, razlagal, kako so iz starih kosov železa kovali orodja, da so lahko začeli obnavljati oziroma ustvarjati nove stroje in tako ustvarili novo proizvodnjo. Ti ljudje so na začetku delali popolnoma brezplačno, še za hrano niso imeli, saj se spomnim, kako me je mama s kanglico, v kateri je bila krompirjeva juha in kosom kruha, pošiljala k očetu v tovarno,« se je nostalgično prvih delavcev TAM-a spomnil Kekec.
Po očetu še sam poiskal službo v TAM-u
Sam je nato, ko se je leta 1963 pri 22. letih vrnil iz vojske, kljub temu da je njegov oče pomagal postaviti TAM spet na noge, službo v tovarni komaj dobil. Pravi, da zaradi svojega ponosa nikdar ni pritiskal na vodilne in od njih zahteval visok položaj ali dobro plačilo, ki bi si ga morda zaradi zaslug očeta zaslužil. Zadovoljen je bil že s tem, da je v TAM-u sploh dobil službo, o kateri je sanjal že od takrat, ko je očetu tja nosil hrano in občudoval vnemo delovnih ljudi, ki jim ni bilo nobeno delo težko.
»TAM ni propadel zaradi delavcev, ampak zaradi politike, ki je po osamosvojitvi Slovenije želela, da se vse spremeni. Takratni predsednik gospodarske zbornice je javno govoril, da je potrebno TAM uničiti, saj nima nobene perspektive,« je do takratnih političnih odločitev kritičen Kekec. Po njegovih besedah je TAM ljudem pomagal do dostojnega življenja in obolelim delavcem celo plačeval zdravljenja, kar je za tiste čase bilo nepojmljivo.
300 kamionov brez plačila
Že v času Jugoslavije je ob velikih naročilih iz Nemčije za izdelavo civilnih vozil Deutz od TAMa vlada zahtevala denar, saj so vedeli, da so Nemci za naročilo dobro plačali. Po besedah Kekca se je dogajalo tudi to, da so v Rusijo poslali po 300 kamionov, za katere plačila niso nikoli prejeli. So pa takrat izvažali še na Poljsko, kamor so pošiljali večinoma avtobuse pa v arabske dežele, pravzaprav bo besedah Kekca ni bilo države, kjer TAM ne bi imel svojega zastopnika.
»Atašeji tujih držav niso morali prehvaliti kvalitete naših vojaških vozil, ki so premagovali nemogoče terene in zelo strme vzpone brez vsakršnih problemov,« o izdelkih TAM-a pove Kekec. Pri izdelavi vozil so namreč sodelovali vsi - inženirji, oblikovalci in fizični delavci. Kekec pove, da je takrat ekipno delo še imelo pomen in da se je spoštovalo mnenje vsakega posameznika pri izdelavi vozil, kar je vodilo v izjemno kvalitetno in hitro izdelavo, saj so se težave reševale sproti.
»Organizacija je bila vrhunska, od katere bi se lahko še danes učili. Ko se je delalo na nekem projektu je vsak imel točno določeno zadolžitev in o vseh fazah dela in morebitnih težavah se je sproti obveščalo vodstvo oddelkov, ki je nato informacije posredovalo glavnemu vodstvu, da je to lahko na primeren način odreagiralo. Če se je en dan videlo, da na določenem delu proizvodnje primanjkuje delavcev, je drugi dan pred vrati tovarne že čakala okrepitev,« organizacijo dela v TAM-u opiše Kekec in doda: »Šlo je za poštene delavce s poštenim vodstvom.«
Dobri odnosi delavcev
TAM bi po besedah Kekca lahko preživel tudi brez jugoslovanskega trga, vendar tovarni ni bilo omogočeno, da bi se razvijala. V delo tovarne se je začela vmešavati politika. Povedal je, da so v inštitutu tovarne imeli zaposlenih najmanj 100 inženirjev, ki prazaprav niso imeli dela, plačo so pa kljub vsemu dobili. Dela niso imeli, ker so morali uporabljati tuje patente, saj zaradi določenih odločitev domači proizvodi naenkrat niso bili dovolj dobri. Po besedah Kekca so celo predlagali, da TAM opusti blagovno znamko in prične za tuje tovarne izdelovati le rezervne dele, vendar se delavci in takratno vodstvo s tem nikakor ni strinjalo.
Kekec pravi, da se ob prijetnih spominih na TAM najprej spomni medsebojnega spoštovanja vseh zaposlenih ne glede na status ali kraj rojstva. »Bila je neka kolektivna zavest, da vsi delamo za skupno dobro, zato smo družno gradili stanovanja za zaposlene, počitniške kapacitete in ogromno sredstev vlagali v mariborsko kulturo,« s sijočimi očmi razloži. Pove, da je človek takrat imel občutek, da je naredil nekaj dobrega, od česar so vsi nekaj imeli, kar je krepilo dobre medsebojne odnose tako v službi kot zasebnem življenju.
Slabi spomini so zadušili dobre
Zato je propad TAM-a spremljal s cmokom v grlu in žalostjo v srcu. »Žal so napačne politične odločitve poskrbele, da se danes skozi TAM sprehajam z žalostjo v srcu in solznimi očmi, ko opazujem propadlega giganta, ki je včasih veljal za srce celotne bivše države. Slabi spomini so zadušili dobre, zato na TAM gledam zgolj z veliko žalosti in razočaranja,« še pove.
»Za mene je TAM dvakrat umrl. Prvič, ko sva z očetom gledala katastrofo po bombardiranju tovarne, kjer so povsod ležali deli človeških teles in je vladalo popolno opustošenje, ter drugič, ko je moderni, dragoceni in svetovno priznani TAM propadel zaradi slabe gospodarske politike,« pogovor zaključi Kekec.
