Vsak kraj svojo zgodbo, včasih tudi takšno, ki diši po legendi. Pri Mariboru leži Kamnica, vas s trdim imenom, a mehkim srcem.
Med griči pri Mariboru leži Kamnica, kraj, kjer se vse začne s kamnom. A tu kamen ni hladen, ampak nosi zgodbe, ki so jih domačini brusili stoletja.
Kamen pomeni trdnost, povezanost in, kot pravijo Kamničani – dobrodošlico in srečo.
»Včasih je bil običaj, da smo v kraju ponudili oziroma dali nekomu, ki je prišel, kamen za srečo.
In torej ta kamen predstavlja v bistvu željo, da bi se dobro počutili, in da imate srečo v življenju,« razlaga domačin Božidar Damjan.
Bogata cerkev
V Kamnici pravijo, da če najdeš kamen v obliki srca, si našel srečo v ljubezni. In če bi morali poiskati srce same Kamnice, bi ga našli v cerkvi svetega Martina, ki že stoletja varuje vas pod griči.
»Naša cerkev je bogata, ne samo po zunanjosti - večkrat prezidana, ampak tudi po bogati notranjščini. Se pravi, tu imamo izrazito lepe freske in potem glavni oltar.
Tukaj imamo tudi čudovite velike kipe. Cerkev sama pa je posvečena svetemu Martinu, ki je tudi naš zavetnik,« dodaja Damjan.
Na podeželju, a korak do mesta
Kamnica, po imenu bi si človek mislil, da je hladna in trda kot kamen. A življenje tukaj je vse prej kot to, toplo, živahno in polno domačih zgodb. Med griči in Dravo domačini živijo skoraj na dotik z naravo, a hkrati le korak od mesta.
»V Kamnici je življenje zelo čudovito. Jaz sem izredno navdušena nad Kamnico. Živimo praktično v mestu pa smo še vseeno na deželi. Tako, da imamo tudi veliko stvari, veliko se dogaja, veliko imamo nekih naravnih lepot, ki se jih da videti.
Imamo vražji kamen oziroma skale so tam gori, potem imamo šolo blizu, vrtec blizu. Skratka, vse nam je na dosegu roke. V našem kulturnem domu se ogromno dogaja. Tako, da ja, življenje v Kamnici je super.«
»Kamničani pa niste trdi kot kamen,« vprašamo. »Niti slučajno, zelo družabni,« z nasmehom na obrazu razlaga domačinka Sabina Korpar.
Kamniti velikani sredi gozda
In ker Kamničani pravijo, da so na te skale ponosni, smo jih šli pogledat tudi sami. Najprej z avtom po ozki in strmi cesti, potem pa še peš skozi gozd, do pravih kamnitih velikanov, ki stražijo Kamnico že stoletja.
»Pravijo, da so bili Kamničani nekoč tako neverni, da jih je sam hudič hotel pokončati. Sredi noči je začel z Drave nositi ogromne skale, da bi z njimi zasul vas.
A ko je dvignil prvi kamen, je nad Kamnico posijalo sonce – in zapel je petelin. V tistem trenutku je vrag izgubil moč in izginil v tla. Skale so ostale. In od takrat se jim pravi – Hudičeve skale.«
Kamnica, pa niso samo kamni
Ime Kamnica seveda izvira iz besede kamen. V listinah se kraj prvič omenja že leta 1093 kot torentem Gemnic, kar pomeni – iz tega pa se je razvilo današnje ime Kamnica.
Čeprav ime kraja nosi kamen, je to danes zelo zelen kraj, poln razgledov in življenja. A mimo kamnov tu vseeno ne gre – naš sogovornik jih ima tako rad, da jih celo zbira.
Kamnica pa niso samo skale in kamni. Je Mariborski otok in Drava, sprehajalne poti, hipodrom in razgledi, ki vzamejo dih. Je cerkev, kultura, konji in ljudje – topli, prijazni in polni življenja. Ime morda res zveni trdo, a Kamnica je vse prej kot to – je kraj z mehkim srcem in trdnimi koreninami.
